Novice
novica
reševalne-akcije

31. 8. 2020

Avtor: Teo žagar, Robert Vončina GRS Bovec

Reševanje na Mangartu v orkanskem vetru in snegu

Zahtevna reševalna akcija GRS Bovec zadnjega avgusta, v snežnem metežu na Mangartu

Bližala se je noč. Ravno nas je prehajala hladna fronta z dežjem, ko zazvoni telefon. ‘Akcija! Tik pod vrhom Mangarta na Slovenski poti je obtičala planinka, ki ne more sama sestopiti.’ Vsi začudeni se sprašujemo, kako je to mogoče, ko pa vreme ni niti za sprehod po cesti. Informacije, ki smo jih imeli na začetku, so bile zelo skope. Pripravljeni smo bili, da gremo na vrh Mangarta po planinko in jo pospremimo nazaj na sedlo.

Helikopter nam v takih razmerah zagotovo ne bi mogel pomagati, saj so bili gosta megla in močni sunki vetra dovolj jasen znak, da se bomo zadeve lotili na klasičen način.

Informacije o planinki smo dobili zgolj iz avstrijskega centra za obveščanje preko našega, ‘goriškega’. Vse kar je bilo oprijemljivega so bile GPS koordinate, ki so pokazale točno na Slovensko pot na višini 2500m. Končno nam je uspelo dobiti direkten kontakt s planinko in le stežka nam pove, da je ‘vsa prezebla, ne čuti nog in je na koncu s svojimi močmi!’ Ostali smo brez besed. »Fantje, tu gre zares. Nimamo več veliko časa, pomembna je vsaka minuta!« Za nas to pomeni popolna sprememba in hkrati informacija, ki povsem spremeni potek in izvedbo reševanja. Hitro naberemo vso potrebno opremo in se odpeljemo, pardon oddrvimo, na Mangartsko sedlo. Dva naša odhitita naprej po Slovenski, da čimprej prideta do ponesrečenke, ostali pa jim sledimo z vso potrebno opremo za reševanje. Na sedlu nas čakajo štirje italijanski reševalci, ki so pripravljeni pomagati pri nošnji opreme. Poleg osebne opreme reševalca, odej za ponesrečenko, grelnih odej, čaja, UT nosil, statičnih vrvi, vrtalke ter še veliko druge opreme je bilo potrebno prenesti skoraj na vrh Mangarta, v praktično nemogočih razmerah.

Kljub res dobri opremi smo bili mokri že po 5 minutah hoje, toda pot je bila še dolga. Spodnji del poti je močno deževalo, na približno 2300 metrih pa nas pričaka snežna nevihta, ki jo še iz dnevne sobe težko opazuješ, kaj šele, da si sredi nje in v visokogorju, v vate pa se zaletava orkanski veter.

Ura je približno 21:00, ko predhodnica po postaji javi:’ Smo pri njej, je hudo podhlajena in se ne more premikati’. Nobeden se ni spraševal, koliko je njena notranja telesna temperatura – vedeli smo, da ni niti približno blizu normalne, saturacija, utrip, pritisk,.. samo čimprej dol, stran od tukaj, na sedlo, na toplo,..

Zakaj je ponesrečenka obstala in ni mogla nadaljevati poti od nje takrat nismo uspeli izvedeti, saj zaradi hude podhlajenosti in izčrpanosti ni bila sposobna razločno govoriti. Kasneje nas je kontaktirala in nam pojasnila, da se je za par metrov oddaljila od poti in pri vračanju na pot ji je na noge padla skala in le malo je manjkalo, da je ni odnesla v dolino.

Po oskrbi ponesrečenke (nekaj požirkov čaja, namenske grelne odeje za podhladitve, tople odeje, puhasta bunda *, puhasta spalna vreča,..) se hitro lotimo dela. Pravo delo se za nas šele začne. Nekaj nas sestavlja nosila, ostali pripravljajo sidrišči za prvi spust. Naša telesa so bila že premočena in dodobra prezebla, prsti na rokah in nogah ‘zanohtani’,.. ko s transportom še začeli nismo.

Obe sidrišči sta pripravljeni, ponesrečenka in reševalec na nosilih tudi. ‘Pripravljen na spust’ pravi Pero, in tako se začne dolgo, nočno reševanje po Slovenski poti, ki predstavlja za marsikoga v idealnih razmerah kar velik zalogaj. Štafetni spust je trajal 6 ur, potrebovali smo 8 spustov v zelo nevarnih razmerah. Hud mraz, severni veter, dež, sneg in poledenel teren so nam močno otežili delo, a vendar je bilo potrebno ostati zbran. Spusti so potekali mimo poti, preko strmih grap zahodne stene Mangarta, za piko na i pa padavine niso niti malo ponehale.
Ob približno tretji uri zjutraj končno pridemo iz Slovenske poti v lažji teren, vendar nas čaka še kar nekaj poti, Mangartsko sedlo je še daleč. Primemo za nosila (vmes nam je orkanski veter odpihnil kolo za nosila, ki nas je čakalo pod steno, kar je pomenilo nošnja in ne vožnja nosil) in nadaljujemo do ceste, kjer so čakali reševalci NMP Tolmin. Tako kot ponesrečenka, tudi mi nismo veliko govorili, ni bilo energije.

Po prihodu na sedlo vsi skupaj začutimo olajšanje in srečo, ne samo zato ker je 27-letna nemška pohodnica preživela, temveč tudi zato, ker se nobenemu izmed nas ni nič zgodilo. Iz gojzarjev smo še odlili vodo, se premočeni do spodnjih hlač usedli v avto in 16 reševalcev GRS Bovec se je odpeljalo vročemu tušu in suhi postelji naproti.

Taka reševanja vedno predstavljajo visoko stopnjo tveganja, zato vse, ki se odpravljate v gore naprošamo, da pred odhodom preverite vremenske razmere, da ne boste po nepotrebnem ogrožali sebe in reševalcev.

Za konec še zanimivost:

* puhasto bundo je ponesrečenki dal eden izmed reševalec, pa če tudi je bil orkanski veter, sneg,.. in je sam pač »že potrpel«. To pove, kakšno je bilo stanje ponesrečenke ob prihodu in kako velika je požrtvovalnost reševalcev.

 
SKUPAJ Z NAMI

Zahvaljujemo se našim dolgoletnim podpornikom, ki nam pomagajo na naši poti.

Zavarovalnica Triglav Elan Dacia
E-novičnik

Prijavite se na e-novičnik GRZS in prejemali boste aktualne novice in obvestila o naših aktivnostih.

112 - KLIC V SILI