V slovenskih gorah in drugih, težko dostopnih terenih Gorska reševalna zveza Slovenije s svojimi reševalci in zdravniki posreduje letno okoli 500-krat, od tega kar v okoli 250 primerih s pomočjo helikopterja, ki ima predvsem v gorah odločilno prednost predvsem v smislu hitrega prihoda reševalne ekipe do ponesrečenega ali obolelega ter po oskrbi hiter, obziren in varen prevoz do bolnišnice. Veliko prednost ima helikopter tudi pri iskanju izgubljenih gornikov, če le vremenske in druge razmere to dopuščajo.
Seveda pa helikoptersko reševanje za varno in učinkovito izvedbo reševanj zahteva dobro usposobljenost reševalnih ekip in posadk helikopterjev ter redno tehnično vzdrževane helikopterje.
Glede na to, da se je hoja v gore v Sloveniji uveljavila kot le malokatera druga športna ali rekreacijska dejavnost, se veliko ljudi, predvsem v poletnih mesecih, odloča za aktivno preživetje prostega časa v sredogorju in visokogorju. Zakon verjetnosti neizprosno kaže na statistično verjetnost nujnosti nesreč glede na množičnost obiska gora, mešanica visokih pričakovanj z malo izkušenj pa je absolutna bližnjica do nesreče.
Kaj storiti, če se nesreča zgodi?
Zaprosilo za reševanje je treba posredovati na telefonsko št. 112. Pomembni podatki so: kaj se je zgodilo, kje (čim bolj točna lokacija!), koliko je poškodovanih, kako ste jim že pomagali. Posredovati je potrebno svoje osebne podatke in telefonsko številko, na katero bodo reševalci ali zdravnik lahko poklicali za dodatne informacije.
Takoj je potrebno poškodovanega zavarovati pred dodatnimi nevarnostmi in nuditi prvo pomoč v okviru zmožnosti in znanja, poškodovanega ne smemo zapusti.
Ob prihodu helikopterja, če pomoč potrebujete sami ali kdo v vaši neposredni bližini, se obrnite proti helikopterju in s položajem rok ponazorite sporočilo posadki. Mednarodno znamenje za »YES«, ki pomeni »Da, potrebujempomoč« ponazarjata obe dvignjeni, iztegnjeni in nekoliko razmaknjeni roki. Četo lahko varno storite, se postavite na čim bolj vidno mesto, da vas posadkahelikopterja iz zraka lažje opazi.
Če pomoči ne potrebujete, z znamenjem »NE«, to je z eno roko iztegnjeno poševno navzgor in drugo poševno navzdol, sporočite posadki, da ne potrebujete pomoči oz. vam ni znano, da bi kdo v bližnji okolici potreboval pomoč. To še posebno velja, kadar počivate oziroma mirujete. Navdušeno mahanje in pozdravljanje helikopterja je sicer zelo prijazno, kadar pa iščemo ponesrečenca, nas žal lahko zavede in podaljša čas prihoda do pomoči potrebnega.
Če se znajdete v bližini kraja reševanja ali nudite pomoč poškodovanemu, zavarujete sebe in poškodovanca pred morebitnim padajočim kamenjem in pišom vetra izpod helikopterja. V kolikor je teren strm, se zavarujte, oziroma pritrdite tudi svojo opremo, obmirujte ter počakajte, dokler ne pridejo reševalci do vas ali dokler helikopter ne odleti. Ne počnite ničesar brez navodil reševalcev. Torej je tudi kakršno koli plezanje, vzpenjanje ali sestopanje nad in pod krajem nesreče oziroma pod delujočim helikopterjem med helikoptersko reševalno akcijo, zaradi varnosti, nesprejemljivo.
Za konec bi radi opozorili vse, ki se nameravajo podati v gore ali skalovje, da takoj, ko zapustijo varno območje ravnine, zavestno sprejmejo tveganje ter objektive in subjektivne nevarnosti v gorah. Objektivne nevarnosti izhajajo iz narave in človek nanje ne more vplivati, lahko pa se jim izogne. Vse objektivne nevarnosti v gorah torej lahko postanejo subjektivne, če jih ne jemljemo resno in jih ne upoštevamo. Subjektivne nevarnosti izhajajo od človeka in so plod njegove nevednosti, malomarnosti, raztresenosti in neupoštevanja naučenega.
Še posebej nevarno pa postane gorništvo za neizkušene in za tiste, ki ne upoštevajo osnovnih načel. To je tudi neke vrste posebnost ali značilnost današnjega časa, ko se je mišljenje in cilji ljudi, ki zahajajo v gore zelo spremenilo, namreč vse več je takšnih, ki bi svojo moč radi preizkusili in dokazali prav v gorah.
Pripravil: Robert Kralj, inštruktor letalskega reševanja
Zahvaljujemo se našim dolgoletnim podpornikom, ki nam pomagajo na naši poti.
