Sklad Okrešelj

Sklad Okrešelj

Na Okrešlju se je 10. junija 1997 med zvezno vajo helikopterskega reševanja smrtno ponesrečilo pet gorskih reševalcev. Mitja Brajnik, Luka Karničar, dr. Jani Kokalj, Rado Markič in Boris Mlekuž so pri izvajanju vaje tragično izgubili življenja. Trinajst mladoletnih otrok je ostalo brez očeta. Slovenski reševalci smo se zavedali, da jim moramo pomagati. Dana pomoč je bila trenutna, s kratkim učinkom. Iskali smo druge trajnejše možnosti.

Zato smo 22. oktobra 1998 slovenski gorski reševalci s pomočjo slovenskih planincev in s široko podporo slovenske javnosti ustanovili USTANOVO SKLAD OKREŠELJ. V tem skladu so se nabirala začetna ustanovitvena sredstva – donacije, ki so omogočile zagon štipendijskega sistema za vseh trinajst otrok. Sklad je zastavljen tako, da spremlja in z rednimi mesečnimi prispevki-štipendijami pomaga otrokom tja do konca šolanja oziroma pridobitve želenega poklica.

V prvi upravi sklada so sodelovali reševalci, predstavnik slovenskih medijev (RTVS), predstavnik finančnik ustanov (NLB), predstavnik PZS in predstavnik URSZR. Glavnino zbranih sredstev so predstavljale donacije pravnih oseb in posameznikov. V skladovo korist se je delno preusmerila tudi akcija »podpornik GRS« in ta danes še živi in predstavlja glavnino zbranih vsakoletnih donacij.

V ustanovitvenem aktu USTANOVE SKLAD OKREŠELJ je zapisno, da so do pomoči upravičeni vsi otroci gorskih reševalcev, ki so se v reševalni akciji ali med usposabljanjem smrtno ponesrečili ali postali invalidi I. ali II. kategorije.

Iz spodaj opisanih nesreč gorskih reševalcev med reševanji in usposabljanji je jasno, da nesreča ne počiva. Lahko se zgodi vsak trenutek in vsakemu izmed nas.

USTANOVA SKLAD OKREŠELJ nam gorskim reševalcem da vedeti in čutiti, da v nesreči naši otroci ne bodo ostali nepreskrbljeni.

Slovenski gorski reševalci USTANOVO SKLAD OKREŠELJ razumemo in sprejemamo kot dolgoročno solidarnostno vzajemno zavarovanje, ki je doslej pomagalo, in bo tudi v bodoče pomagalo otrokom ponesrečenih gorskih reševalcev.

Donacije prispevate na TRR Ustanova sklad Okrešelj 02010-0052385495 pri NLB.

Za vse vaše donacije se vam vsi slovenski gorski reševalci iskreno zahvaljujemo.

Podatki o nesrečah so povzeti iz knjige, kjer so podrobnejši opisi in viri podatkov:

France Malešič: Spomin in opomin gora. Kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah. Radovljica, založba Didakta 2005 (SiOG)

Fotografije ponesrečenih v Turski gori nad Okrešljem so iz knjige Tragedija v Turski gori avtorja dr. Iztoka Tomazina, izdala Založba Didakta, Radovljica 2007.

V sredo, 3. aprila 1912, je profesor dr. Josip Cerk peljal sedem dijakov na poledeneli Stol (2236 m, Karavanke). Pomagal mu je izkušeni Pavel Kunaver. Pozno ponoči je vodeči Cerk med skrbjo za vodene dijake sam dvakrat zdrsnil in se smrtno ponesrečil. Drugi spremljevalec je odpeljal dijake v Prešernovo kočo pod vrhom in nato odšel iskat pogrešanega ter v dolino po pomoč. Vrnil se je z nekaj domačini; našli so pokojnega in ga odnesli v dolino. Kunaver se je še enkrat vrnil v planinsko kočo v spremstvu domačinov, izkušenih drenovcev in vojakov, ki jih je organiziral predsednik Slovenskega planinskega društva dr. Fran Tominšek.

V petek, 5. aprila 1912, je med spuščanjem reševalcev s sedmimi dijaki s Stola domačinu Janezu Finžgarju iz Zabreznice (bratrancu pisatelja Finžgarja) spodrsnilo in je drsel 500 metrov po strmini. Po rokah je bil odrgnjen do kosti, a je še sam odšel do Zabreške planine, kjer sta ga obvezala zdravnika dr. Jernej Demšar in dr. Josip Tičar.

Po nesrečah dr. Josipa Stojca leta 1909 in dr. Josipa Cerka so 16. junija 1912 na pobudo dr. Josipa Tičarja in dr. Jerneja Demšarja v Kranjski Gori ustanovili prvo gorsko reševalno postajo pri nas. Ta ustanovitev je postala tudi uradni začetek delovanja slovenske gorske reševalne službe. (SiOG 2/1912)

V sredo, 25. avgusta 1937, zvečer se je hrvaški planinec Ivan Kafka - Ivica, s prijateljico povzpel na Veliki vrh (2088 m, Košuta, Karavanke). Med sestopom proti planini Korošici sta zgrešila pot. Kafka se je v krušljivem in strmem svetu zaplezal in ni mogel ne naprej ne nazaj. Kljub temu je v mraku hotel navzdol in se je pri tem smrtno ponesrečil. Spremljevalka je zjutraj odhitela po pomoč in se vrnila z drvarjem, a ga nista našla. Šla je po pomoč v Tržič, od koder so takoj šli iskat trije reševalci, vendar ga niso našli. Potem so ga iskali tudi v dolini.

V petek, 27. avgusta, ga je šla iskat večja skupina tržiških reševalcev in ga po dolgem trudu našla. Med težavnim nočnim spravljanjem pokojnega v dežju iz stene Košute sta se tržiška reševalca Jože Javornik in Pubi Stranski skotalila po strmini; prvi si je izpahnil roko in se poškodoval po glavi, poškodovan je bil tudi drugi. (SiOG 11/1937)

V četrtek, 15. avgusta 1940, se je 30-letni Sava Velić iz Zagreba zastrupil na Škrbini pod Ojstrico (2350 m, Kamniško-Savinjske Alpe). Izletniki so ga našli še živega, a mu niso mogli pomagati.

V soboto, 17. avgusta, je med težavnim prenosom ponesrečenega gozdar Peter Štebe iz Solčave tako padel, da si je zlomil desno nogo pod kolenom. Odnesli so tudi njega v dolino in ga odpeljali v celjsko bolnišnico. (SiOG 13/1940)

V nedeljo, 16. avgusta 1942, so jeseniški plezalci Franc Kovač, Jože Vodišek - Pepi in Tone Tomazin, ki so plezali Centralno smer v severni steni Rigljice (1911 m, Julijske Alpe), v vrhnjem delu stene navezani napredovali vsi hkrati. Prvemu je zdrsnilo in je druga dva potegnil za seboj. Pri dvajsetmetrskem padcu sta se dva smrtno ponesrečila, tretji pa je bil zelo hudo ranjen.

V ponedeljek so jih pogrešili domači. Jeseniški gorski reševalci so takoj odšli ponje. Do večera so prvi priplezali do njih in pomagali preživelemu.

V torek so priplezali še drugi reševalci in začeli s težavnim in tehnično izredno zahtevnim spuščanjem preživelega. Tomazin je bil v reševalni plahti na reševalnem drogu, od zgoraj varovan s po tremi 30-metrskimi konopljenimi vrvmi na obeh straneh, spremljal pa ga je reševalec na vsaki od strani. Za posamezni spust je bilo potrebnih šest vrvi in mnogo klinov. Spuščanje je bilo izredno zamudno, zato so do noči dosegli ploščad na sredini stene. Bivakiranje je spremljala nevihta.

V sredo, 19. avgusta, so spuščali mrtva dva in nadaljevali s spuščanjem hudo ponesrečenega. Spodaj je bilo v grapi še dosti zbitega in strmega snega, zato so reševalci hodili po lažje prehodnem preduhu pod njim. Med spuščanjem zgornje skupine reševalcev je vrv sprožila za pest debel kamen, ki je prebil snežni obok – gmota snega se je sesedla in prelomila. V preduhu pod njo sta bila takrat reševalca, 29-letni Miran Marn - Marjon, tehnik, strojni risar, zaposlen v jeseniški železarni, in alpinist, ter 23-letni Franc Talar, kurjač v jeseniški železarni in smučar. Deli gmote so se zrušili nanju. Marn je takoj podlegel, Talarja pa je ob robu stisnilo čez nogi in do pasu. Pod sneg sta prišla tudi mrtva plezalca, ki so ju že prej spustili na dno. Manjša kepa snega je reševalcu Lojzetu Tratniku zlomila roko. Valeče se klade snega so ogrozile spodnjo skupino reševalcev s ponesrečenim Tomazinom. Rešil ga je prisebni reševalec Miha Arih - Mihol, ki ga je v zadnjem hipu potegnil pod previs. Težka snežna klada nad Talarjem pa se je spet premaknila in ga stisnila še čez prsi. S težavo so ga odkopali, vendar ga niso uspeli oživiti. Medtem so takoj poslali v dolino po kramp in lopato.

Naslednji dan, 20. avgusta, so Tomazina odpeljali v bolnišnico na Golniku. Odkopali so Marna. Štiri pokojne so prinesli v dolino do sobote, 22. avgusta.

Nemške okupacijske oblasti so potem celo poslale enega od reševalcev na reševalni tečaj v Avstrijo, pozneje pa so obiskovanje gora povsem prepovedale. (SiOG 3/1942)

V drugi polovici junija leta 1975 je bil na Jezerskem prvi tridnevni helikopterski reševalni tečaj za zdravnike gorske reševalce iz vse Slovenije. Vodili so ga dr. Gorazd Zavrnik ter piloti Andrej Andolšek, Drago Hanžel in Franc Štajer.

Nekaj dni kasneje, v nedeljo, 29. julija 1975, je bilo vreme megleno in deževno. Planinec Franc Gruden iz Ljubljane je sestopal z Jezerske Kočne proti Češki koči. V zgornjem delu poti je zdrsnil in si hudo poškodoval glavo, prsni koš, roke in zobe.

Zaradi slabega obveščanja in pomanjkljive navedbe kraja nesreče se je reševalna akcija zelo zavlekla. Kranjski gorski reševalci, ki sta jih sta vodila dr. Gorazd Zavrnik in Emil Herlec, so ponesrečenega prinesli do Češke koče. Tamkaj ga je čakal helikopter s pilotom Francem Štajerjem. Vreme se je poslabšalo, bližala se je noč. Hudo ponesrečenega je bilo potrebno obzirno in hitro odpeljati v bolnišnico. Helikopter je odletel od Češke koče in se takoj nato v megli in dežju zrušil in zgorel Pod Kanceljni ob vznožju Ledin (1700 m, Kamniško-Savinjske Alpe). Poleg ponesrečenca sta se smrtno ponesrečila tudi 48-letni Franc Štajer, pilot iz Medvod, član postaje GRS Kranj, in 45-letni dr. Gorazd Zavrnik, zdravnik specialist pulmolog in načelnik postaje GRS Kranj.

Sprva se je zelo malo vedelo o vzrokih nesreče. Analiza je pokazala, da se je nesreča zgodila zaradi več nesrečnih okoliščin, slabega obveščanja in neupoštevanja pravila IKAR, da helikopter v gorskem svetu v megli ne more varno leteti.

Prva helikopterska nesreča je poleg smrti reševalcev in ponesrečenca povzročila tudi družinske stiske. Ostalo je šest šolskih otrok, za katere ni bilo poskrbljeno. (SiOG 7/1975)

V nedeljo, 8. julija 1979, je bil na Gospincu na Krvavcu (1491 m, Kamniško-Savinjske Alpe) tečaj usposabljanja pilotov, mehanikov in letalcev reševalcev. Stoječemu helikopterju je bila zaradi neravnega sveta podložena deska. Med zaključkom tečaja se je helikopter takoj po vzletu zataknil s sanko ob podloženo desko in se prevrnil na bok. Pri tem si je 41-letni Volodja Tkačev, zvezni inštruktor pilotov iz Ljubljane, vodja šolskega centra letalskega podjetja Inex-Adrie in član postaje GRS Kranj – ki se je posebej posvečal strokovnemu izobraževanju gorskih reševalcev letalcev – smrtno poškodoval glavo. (SiOG 11/1979)

V soboto, 9. januarja 1982, je v Žagarjevem grabnu pod Voglom (1540 m, Julijske Alpe) na osrenjenem snegu oziroma ledeni podlagi, pokriti s tanko plastjo pršiča, zdrsnil smučar iz Ljubljane in se hudo poškodoval.

Med sestopanjem reševalcev k njemu je pri Skali na povsem poledenelem mestu zdrsnil tudi 29-letni Franc Zupan, doma iz Straže pri Novem mestu, miličnik v Bohinju, ki je neopremljen skušal pomagati poškodovanemu smučarju. Ob tem je potegnil s seboj še drugega reševalca. Zlomil si je tilnik, imel je notranje poškodbe in je podlegel, drugi reševalec pa se je hudo poškodoval. (SiOG 2/1982)

Neki mladoletnik se je v četrtek, 31. decembra 1992 zvečer, z mopedom odpeljal s planine Polog proti Zatolminu in se srečal s prijatelji na mostičku čez grapo V Zali nad strugo Tolminke (Julijske Alpe). Ob 24. uri je nenadoma omahnil čez most v grapo, drsel 80 metrov in se ustavil poškodovan v kotanji. Zaradi poškodb in težavnega sveta ni mogel izplezati. Zasidral se je za drevesom in klical na pomoč. Prijatelji so takoj obvestili policijo.

V petek, 1. januarja 1993, sta ob 24.16, takoj po nesreči, dva tolminska policista odšla na kraj nesreče in skušala pomagati ponesrečenemu nad strugo Tolminke. Pri tem je 24-letni Jakob Ornik, policist iz Tolmina, neizurjen in neopremljen, še pred prihodom tolminskih gorskih reševalcev zdrsnil na poledenelem mestu, padel v 150 metrov globoko grapo in zaradi številnih poškodb takoj umrl.

Tolminski gorski reševalci so bili o prvi nesreči obveščeni pol ure po polnoči. Prvih šest reševalcev je pomagalo prvemu ponesrečencu in ga ob 4. uri dvignilo iz grape. Zaradi padajočega kamenja je bilo istočasno reševanje obeh nemogoče. Druga skupina reševalcev je našla Ornika v vodi na dnu grape. Zahtevno reševanje so ovirali težak in krušljiv svet, hud mraz, veter in tema. (SiOG 1/1993)

V sredo, 17. januarja 1996, je neki alpinist plezal Domžalsko grapo v vzhodni steni Brane (2252 m, Kamniško-Savinjske Alpe). Na vršnem grebenu je tik pod vrhom Brane zdrsnil na ledu in si poškodoval oba gležnja in roki. Mimoidoča plezalca sta ga zasilno oskrbela in obvestila kamniškega gorskega reševalca, ki je bil po naključju na Kamniškem sedlu. Reševalec je po radijski postaji obvestil druge reševalce in odšel na vrh k ponesrečencu.

Zaradi megle v dolini in večera helikopter ni mogel vzleteti. Na Kamniško sedlo je prišlo 17 reševalcev. Sprva so imeli namen odnesti hrano, pijačo in obleko na vrh Brane, nato pa so se odločili, da bodo izvedli tudi klasični transport ponesrečenega. Prva skupina štirih se je z opremo odpravila po severnem pobočju proti vrhu. Pri tem nočnem reševanju se je ob 22.50 na severnem pobočju sprožil manjši kložast plaz in je zaradi tega zdrsnil 40-letni Janez Plevel - Pubi, izkušen alpinist iz Mekinj pri Kamniku in gorski reševalec postaje GRS Kamnik. Na strmem, kložastem in poledenelem pobočju se s težkim nahrbtnikom ni mogel ustaviti, čeprav je zaviral s cepinom. Drsel je 250 metrov do Lijaka in padel čez stometrsko steno na snežišče pod steno. Smrtno si je poškodoval glavo.

Ponesrečenega alpinista je z vrha Brane naslednje jutro odpeljal helikopter. (SiOG 2/1996)

V torek, 10. junija 1997 opoldne, se je med vajo slovenskih gorskih reševalcev letalcev na Okrešlju zgodila helikopterska nesreča. Izkušeni gorski reševalci letalci, 44-letni Mitja Brajnik, diplomirani pravnik z Bleda, načelnik Inšpektorata policije v Kranju in načelnik postaje GRS Kranj ter inštruktor; 41-letni Luka Karničar, ravnatelj šole v Preddvoru, načelnik postaje GRS Jezersko in gorski vodnik z Zgornjega Jezerskega; 35-letni Rado Markič, strojni inženir z Zgornjega Jezerskega; 42-letni dr. Janko Kokalj, splošni zdravnik iz Kranjske Gore, in 45-letni Boris Mlekuž, kemijski tehnik iz Bovca in kandidat za inštruktorja reševalcev letalcev, so bili na sidrišču v severni steni Turske gore (2251 m, Kamniško-Savinjske Alpe). K njim je helikopter zaporedoma vozil po dva reševalca letalca in na jeklenici na koncu vitla odvažal prejšnjo dvojico reševalec-ponesrečenec.

Tik pred nesrečo se je helikopter že dvignil iznad sidrišča v steni, na jeklenici izpod vitla helikopterja pa so bila nosila s članoma postaje GRS Kamnik, zdravnico dr. Miro Ažman kot »ponesrečenko« v nosilih, in reševalcem letalcem Marjanom Kregarjem kot spremljevalcem. Med dviganjem pa je bila žal nekje še vedno neprekinjena zveza s sidriščem (ena od samovarovalnih vrvic na sidrišču je padla na nosila z reševalno vrečo ter se zataknila). Helikopter je tako vseh pet reševalcev odtrgal s sidrišča, nato pa se je vmesna vrvica pretrgala, zato so padli v globino in vsi takoj podlegli. Kregar je s težavo obdržal povsem nagnjena nosila in preprečil, da bi Ažmanova zdrsnila iz njih.

Več rekonstrukcij in analiz nesreče je potrdilo, da dvojica pri nosilih ni povzročila nesreče. Ugotovljeno je bilo, da so nosila ob dvigu zanihala pod helikopter in se po naključju ujela pod samovarovalno vrvico enega od reševalcev na sidrišču in blokirala helikopter. Pilot je moral dodati plin, da ne bi treščil v steno. Pri tem je odtrgal pet reševalcev, vezanih na skupno vrv sidrišča. Po prekinitvi vrvice so padli v prepad. (SiOG 12/1997; dr. Iztok Tomazin: Tragedija v Turski gori. Založba Didakta, Radovljica 2007.)

V ponedeljek, 3. februarja 2003, ob 16. uri sta se dva madžarska planinca vzpenjala iz doline Krme čez Kurico na Konjski preval (2020 m, Julijske Alpe). Vreme je bilo jasno, vremenske napovedi o bližnjem poslabšanju nista poznala. V strmem delu je enemu od njiju zdrsnilo in si je pri padcu zlomil gleženj. Sopotnik se je povzpel na Kredarico in sporočil o nesreči.

Ob 19. uri je odšlo na pot prvih sedem mojstranških gorskih reševalcev. Štirje od njih so bili v hitrejšem delu skupine in so pohiteli do pastirskega stanu v Zgornji Krmi in zavili desno proti Konjskemu prevalu. Vreme je bilo sprva še dobro, ob 20. uri pa je prišlo do vremenskega preobrata z močnim sneženjem in orkanskim vetrom. Prvi reševalci so kljub temu uspeli najti ponesrečenega, mu pomagali ter ga pripravili za transport. Drugi trije so se vzpenjali čez Kurico, tretja trojka reševalcev z zdravnikom pa je medtem prispela do pastirskega stanu.

Drugi trije so bili že v zgornjem delu Kurice, ko se je ob 22.10 sprožil kložast plaz starega snega in zasul vse tri. Jure Noč je bil delno zasut in je takoj začel iskati druga dva. Našel je zasutega Iztoka Arnola, ki mu je iz snega gledala roka, in ga izkopal iz plazu. 55-letnega Martina Čufarja, gorskega reševalca, člana postaje GRS iz Mojstrane, so našli v manj kot 15 minutah s pomočjo plazovne žolne. Zdravnik in drugi so ga takoj začeli oživljati in ga medtem izkopali iz snega. Zaradi zlomljenega tilnika je bila pomoč zaman. Reševalci so se s ponesrečenim umaknili s plazu in sestopili v dolino. Madžarskega planinca je naslednji dan ob 9. uri odpeljal zasebni helikopter, ki je poletel med kratkim izboljšanjem vremena. (SiOG 6/2003)

Naj ponovimo razmišljanja kamniških gorskih reševalcev ob smrtni nesreči med reševanjem na Brani leta 1996 (iz knjige Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom Franceta Malešiča in sodelavcev, PZS 2002, stran 424):

»Gorski reševalci imamo velik ugled in skoraj bi lahko rekli slavo. To nam izredno veliko pomeni in nam je v zelo veliko spodbudo pri našem delu. S tem se pravzaprav hranimo. Ob vsem tem ugledu pa planinci in javnost pričakujejo od nas, da bomo storili vse, kar je mogoče, ob tem pa verjamejo, da smo res sposobni storiti čisto vse.

Tudi sami smo marsikdaj prepričani v to, da za nas ni ovir. Včasih pozabljamo, da smo navadni ljudje z vsemi svojimi slabostmi in šibkostjo in nismo nikakršni nadljudje ali supermani. Med nami včasih ni nikogar, ki bi pomislil, da smo med reševanjem precej bolj v nevarnosti, kot se sami zavedamo, in zadržal naš korak. V takšnih okoliščinah je mogoča tudi napačna odločitev.«

Pred nami je vedno izredno velika želja, da bi pomagali vsem pomoči potrebnim v gorah – čim prej in čim bolje. Ob tem marsikdaj ne utegnemo pomisliti, da za nesrečo nas samih ostajajo samo še neizmerno užaloščeni najbližji svojci in prijatelji, predvsem pa naši otroci – sirote, ki jim nič več ne moremo povedati, kako lepo je v gorah, in nič več ne moremo storiti za to, da bi bili preskrbljeni.

10 junij 2020
Ustanova Sklad Okrešelj

V primeru nesreče takoj pokličite 112.

112 - KLIC V SILI
Na ozemlju Avstrije pokličite 140 ali 112.
Na ozemlju Italije pokličite 118 ali 112.
Na ozemlju Hrvaške 118 ali 112.
Na ozemlju Madžarske pokličite 118 ali 112.

SKUPAJ Z NAMI

Zahvaljujemo se našim dolgoletnim podpornikom, ki nam pomagajo na naši poti.

Zavarovalnica Triglav Elan Dacia
E-novičnik

Prijavite se na e-novičnik GRZS in prejemali boste aktualne novice in obvestila o naših aktivnostih.

112 - KLIC V SILI