Več kot petnajst let je že minilo od takrat, vendar se na tisto reševanje velikokrat spomnim in dvomim, da ga bom sploh lahko kdaj pozabil. Spomin nima voznega reda in podobe s tistega dne se mi včasih prikažejo med vožnjo v službo, med kolesarjenjem, na reševalnih intervencijah ali pa ob čudovitem razgledu po napornem vzponu na vrhu gore. Podobe, ki me spomnijo, da je življenje lepo, a zelo krhko, ter da je tudi v najtežjih trenutkih vredno upati in vztrajati naprej.
Lepa sobota je bila, maj v vsej svoji prekipevajoči in cvetoči pomladni lepoti. Maj – mesec mladosti, življenja in ljubezni, moj najljubši mesec. Ne vem več natančno, kaj sem delal tistega dne dopoldne, za vedno pa se je vtisnilo vame, kar se je zgodilo po kosilu in popiti kavi.
Zvok pozivnika zareže v umirjen pomladni dan. Na zaslonu je izpisanih samo nekaj osnovnih podatkov. Padec plezalca, zbor v bazi. Na hitro se preoblečem, vzamem opremo ter se odpeljem do zbirnega mesta, kjer že čakajo ostali reševalci. Usedemo se v naša terenska vozila in se odpeljemo proti mestu nesreče. Spremlja nas zavijanje sirene in utripanje modrih intervencijskih luči. Med vožnjo izvemo nekaj več podatkov o nesreči. Plezalec je pri opremljanju plezališča padel več deset metrov globoko čez steno, se zakotalil še nekaj metrov in obležal pod njo. Zelo verjetno je hudo poškodovan. Vodja intervencija aktivira še helikopter ter našega reševalca letalca in zdravnico. Kljub temu, da se nam vozila na cesti umikajo, se nam zdi vse prepočasi. Prepočasi za nas in za fanta, ki leži v travnati kotanji pod steno in se verjetno bori za življenje. Prepočasi za njegove prijatelje, ki so ob njemu in mu pomagajo po svojih najboljših močeh. Prepočasi za življenje, ki odteka iz fanta in prepočasi za upanje, ki umira v njegovih prijateljih. Nič kaj veliko ne govorimo. Vsi premlevamo, katero opremo bomo vzeli s seboj, po kateri stezi bomo najhitreje prišli pod steno in predvsem ali bo fant zdržal. Zdržal do našega prihoda in helikopterja, ki bi ga morda lahko odpeljal naprej v življenje.
Avto se sunkovito ustavi na koncu ceste in nas predrami iz misli. Naprej z vozilom na žalost ne gre, od tu naprej bo treba peš. Porazdelimo si opremo in se zaženemo v breg. S prijateljem sva zadolžena za nosila. Hitiva, kolikor nama dajo pljuča, noge in srce. Hitiva, ker morava ujeti življenje in čim prej priti do fanta, ker je vsak trenutek lahko prepozno. Spet je podobno kot na cesti, vse se zdi prepočasi. Noge so vedno težje, dihanje vedno globlje in telo vedno bolj razgreto. Ne, ne smeva počivati. Tudi drugi reševalci se trudijo in ne popuščajo, zato ne smeva niti midva. Naprej, gremo hitro naprej. Prijatelj je utrujen, a ne popusti. Tukaj ni nobene romantike. Zaradi napora je dobesedno med tekom izbruhal pico, ki jo je pojedel za kosilo. Tega skoraj ne opazimo, ker vsi hitimo naprej po ozki in strmi stezici in tekmujemo s časom. V daljavi se zasliši zvok helikopterja, višje pa se zaslišijo klici plezalčevih prijateljev, ki so nas opazili in nam signalizirajo, kako lahko najhitreje pridemo do njih. Uspelo nam bo, samo še malo, tako blizu smo že. Še nekaj višinskih metrov, še nekaj ostrih zavojev na stezici in bomo tam. Helikopter zalebdi nad mestom nesreče, reševalec letalec in zdravnica se z opremo že spuščata na jaso pod steno. Upanje je vedno večje, čez nekaj trenutkov bomo tudi mi pri fantu. Vse bo dobro, tako lep dan je, vsi dajemo vse od sebe, od zdaj naprej bo šlo samo še na bolje. V mislih že kar vidim fanta, kako bo čez nekaj tednov po rehabilitaciji prišel k nam na postajo ter nam v zahvalo, ker smo ga reševali, prinesel kakšno mrzlo pivo ali kokakolo. Oh, kako bo življenje še lepo. Samo še malo, da pridemo do njega in ga oskrbimo.
Z nosili in opremo skoraj pritečemo pod steno in se zaletimo v kruto realnost. Fant ne diha, njegovi prijatelji ga že oživljajo. Takoj pristopimo in še vsi zadihani prevzamemo postopke. Prijatelji se tiho umaknejo nekoliko nazaj. Razumljivo, utrujeni so in zaskrbljeni, oživljanje je namreč izredno naporno, čustvene obremenitve ob tem pa so zelo velike. Še posebej, če oživljaš nekoga, ki mu zaupaš do te mere, da se z njim navežeš na plezalno vrv. Na vrv, ki simbolizira in povezuje največ, s čimer razpolaga vsak od nas, naše življenje. Ne kaže najbolje, ampak saj sta tu že naš reševalec letalec in zdravnica z dodatno zdravniško opremo. Pomagamo jima, izmenjujemo se pri stiskih prsnega koša in pri izvajanju umetnega dihanja. Trideset stisov, dva vpiha. Trideset, dva. Trideset, dva. Menjava, na vrsti je drug reševalec. Trideset, dva. Trideset, dva. Uspelo nam bo, moram nam uspeti. Trideset, dva. Menjava, trideset, dva, trideset, dva. Zakaj je vse vedno bolj tiho? Zakaj nihče nič več ne reče? Zakaj imajo plezalčevi prijatelji solze na licih? Zakaj imajo reševalci sklonjene glave in žalosten pogled? Saj nam uspeva, mora nam uspeti, fant bo vsak trenutek zadihal! Trideset, dva, trideset, dva… Zdravnica je za ramo rahlo prijela reševalca, ki je izvajal stiske prsnega koša, ter ga nežno potegnila stran. Odkimala je z glavo… Še enkrat je preverila negibnega fanta, ki je spokojno ležal v travi. Smrt.
Fant je umrl. Kljub oživljanju, kljub trudu njegovih prijateljev ter nas reševalcev. Umrl je na lep pomladni dan. Tam, med skalami in pod steno, ki mu je pomenila veselje in izziv. Med prijatelji, ki jim je tako zaupal, da se je z njimi navezal na vrv. Na kraju, kjer bi lahko preživel še nešteto lepih trenutkov in kjer bi se lahko po preplezani težki smeri ozrl naokrog po teh svojih hribih in dolinah ter si zamrmral, da je življenje lepo.
Tišina je kričala v lepo majsko popoldne. Preglasila je šelestenje vetra, pesem ptic, drseče solze na licih ter naše notranje krike razočaranja in nemoči. Tišina, ki nas je opominjala, da fanta ni več ter da je bil naš trud zaman. Globoka in neusmiljena tišina, ki je sledila izgubi mladega življenja in je nihče ni znal in upal prekiniti. Ker je bilo še za šepet preveč žalostno.
In tedaj mi je nekje globoko v nahrbtniku glasno zazvonil mobilni telefon. Za melodijo zvonjenja sem imel takrat nastavljeno pesem »Pozitiv vabrejšan« skupine Zablujena generacija. Zvok je zarezal v prostor in je bil kot trk dveh svetov – življenja, ki gre kljub vsemu naprej, ter smrti, ki je pravkar požela. Zvok, ki je bil veliko preveč svetel in neizmerljivo preveč optimističen. Kot da bi nam pravkar umrli fant želel sporočiti, da je kljub vsemu vredno upati, živeti naprej ter da naj ga prijatelji ohranijo v lepem spominu. Da naj se ne ustrašijo življenja ter da naj kljub njegovi veliko prezgodnji smrti še čim večkrat pridejo v plezališče ter uživajo v plezalnih smereh. Spijejo pivo po dnevu v plezališču in se spomnijo nanj ter na vse lepe trenutke, ki so jih preživeli skupaj.
Ne spomnim se več, ali mi je telefon takrat uspelo najti v nahrbtniku in utišati ali je moj prijatelj prej izgubil potrpljenje in prekinil povezavo. Od takrat naprej ta pesem zveni drugače in me na nek način vedno pretrese. Spomni me, da je življenje krhko in hkrati tudi nepredvidljivo lepo. Sporoča, da lahko včasih, tudi v najtežjih in najbolj temnih življenjskih trenutkih, najdemo nekaj, kar nam da vsaj malo upanja. Gorskim reševalcem nam je včasih dovoljeno, da prinesemo pomoč in pomagamo življenju, drugič pa prinesemo samo tišino, z ramo in sočutjem. Dve veliki nasprotji naše prostovoljne dejavnosti. Vedno, na vsako intervencijo, pa se trudimo prinesti človečnost. Pesem nas je vse prisotne vrnila iz tišine in nas opomnila, da moramo živeti, da gre življenje kljub tej boleči izgubi in neizmerni žalosti naprej.
Iz daljave se je zaslišal helikopter. Umrlega fanta smo pripravili za transport, nato pa ga je helikopter prepeljal v dolino. Tja smo se počasi in tiho vrnili tudi plezalčevi prijatelji in reševalci, vsak s svojimi mislimi, skrbmi in žalostjo. A vendar tudi z nekoliko upanja. Saj je vendarle pomlad. Življenje neustavljivo teče naprej. Včasih je res prehitro, nepredvidljivo in nerazumljivo, a ga je vredno živeti. Življenje je kljub vsemu »pozitiv vabrejšan«.
Naslednji dan po tej intervenciji sem praznoval svoj rojstni dan. Naj bo ta zgodba v spomin na fanta, ki svojega ni mogel nikoli več.
Zahvaljujemo se našim dolgoletnim podpornikom, ki nam pomagajo na naši poti.
