Gorska reševalna zveza Slovenije


Objavil/a: Slavko Rožič, sreda, 7. februar 2018

Nimamo časa za strah!

Zdravnikov letalcev gorskih reševalcev primanjkuje, vrtimo se okoli številke 15, in trenutno je med njimi pet zdravnic letalk gorskih reševalk. Eva Macun, Eva Pogačar in Urška Bricelj delajo v jeseniški bolnišnici, Alenka Pavlovčič na ljubljanski urgenci, Andreja Vačovnik Voler pa opravlja specializacijo v UKC Maribor. Njihovo delo je občudovanja vredno, saj so se za gorske reševalke izobraževale in urile v svojem prostem času, prav tako v reševalnih akcijah sodelujejo kot prostovoljke, razen med poletnim dežurstvom na Brniku - takrat so zdravniki plačani po pogodbi. Za vse je kriva ljubezen do hribov, gora, narave in seveda - sočloveka.

Vse so usposobljene za reševanje iz zraka, ko se do ponesrečenca spustijo iz helikopterja, na primer 60 metrov globoko po jeklenici, včasih gre za tako imenovani prislon, ko je treba iz helikopterja skočiti in rešiti alpiniste tudi iz najzahtevnejših sten. Medtem ko se pred našimi očmi ob tem odvijajo filmski, malodane kaskaderski prizori, sogovornice tovrstnega reševanja ne dojemajo prav nič spektakularno. Da so usposobljene za tako zahtevna reševanja in da so na voljo gorski reševalni službi, je močno vpeto v njihova zasebna življenja, saj je katera izmed njih zaradi klica na pomoč morala otroka (najstnika, op. a.) z nakupovalnimi vrečkami pustiti dobesedno pred trgovino ali pa kakšno klic vrže iz postelje malo potem, ko je vanjo povsem izmučena padla po napornem dežurstvu. Njihovi otroci so po takih nujnih klicih že povsem spontano začeli pomagati in na kup metati njihovo opremo. Običajno sta v njihovem avtu dva nahrbtnika: večji je zdravniški z vsemi medicinskimi pripomočki, drugi pa je manjši z osebno opremo, kot so primerna oblačila, čelada, pasovi, pozimi dereze, cepin.

»Lahko se zgodi, da te helikopter pri ponesrečencu odloži, potem pa ne more več pote, lahko se spusti megla ali te dohiti tema in se moraš znajti. Zgodi se, da je teren tako nedostopen, da moraš do ponesrečenca nadaljevati peš,« razlaga Pogačarjeva, ki je gorska reševalka postala leta 1989, za helikoptersko reševanje pa se je usposobila devet let pozneje. »To je bil povsem naraven proces - če rad hodiš v hribe in imaš določena znanja, za to si se šolal, pomagaš.«

Včasih je bil predpogoj za gorskega reševalca, da je bil alpinist, danes je dovolj, da si izkušen gornik. Kolegice iz jeseniške bolnišnice to so. Evo Pogačar, sicer Novomeščanko, so gore poklicale kot srednješolko, z malo pomoči nekega patra, ki je mlade veroukarje peljal na hribovski izlet, potem si je počasi našla »hribovsko« družbo, v gorah je za nameček spoznala tudi moža, prav tako gorskega reševalca, in se preselila na Gorenjsko.

To ni panoramski izlet. Tudi Eva Macun, predstojnica ginekološko-porodniške službe v jeseniški bolnišnici in ženska leta 2016, ki je gorska reševalka 16 let (11 let pa tudi letalka), meni, da je za zdravnika hribolazca pot do gorske reševalne službe nekako naravna. Društev in postaj GRS je v Sloveniji 17, Macunova je »doma« v Ratečah, Pogačarjeva v radovljiškem društvu GRS in Bricljeva v GRS Bohinj. Slednja je v gorsko reševalno službo prišla pred sedmimi leti, pet let pa je usposobljena tudi za helikoptersko reševanje. Izhaja iz Mojstrane in starši so jo kot deklico vodili v hribe, danes tudi turno smuča, pleza in soteska. »V hribe grem zaradi sprostitve, da se razbremenim po hudih naporih v službi ali po kakšni težki reševalni akciji. Tam sem sama s sabo in lahko vse v miru premislim,« pove Urška Bricelj.

Žensk pa ne! Kljub temu da je zdravnikov letalcev med gorskimi reševalci premalo, se najdejo postaje, ki žensk v svojih vrstah ne želijo. Če smo sto let zdržali brez njih, bomo pa še nadaljnjih sto, so sklenili na eni izmed njih.

»Ko te po akciji odložijo doma, s tistima nahrbtnikoma obstojiš ves uničen, izpraznjen in se vprašaš: kaj pa zdaj?! Zaradi vsega tega zagovarjam profesionalizacijo helikopterskega reševanja po vzoru Avstrije. Da je človek na kraju samem pripravljen na reševanje v hribih in na to čaka. Ne pa da se prostovoljce nabira med njihovim službenim ali prostim časom." (Eva Macun, revija Zarja, 6.2.2018)

Več v Zarji, št. 6, 6. 2. 2018


Avtor: Marija Šelek, članek objavljen v spletni reviji Zarja, dosegljivo 7.2.2018  na http://revijazarja.si/

 

 

 

https://www.grzs.si/novice.php?pid=585 18. 2. 2018