Gorska reševalna zveza Slovenije

Tveganje prenosa hepatitis B

Tue, 07 Sep 2010 00:00:00 GMT

Tveganje prenosa hepatitisa B je zelo veliko med športniki, ki se ukvarjajo s kontaktnimi športi, v športih, kjer športniki intravenozno uživajo poživila in pridejo v stik z ljudmi z endemičnih področij, pa tudi med tistimi, ki nudijo prvo pomoč brez ustrezne zaščite. Tveganje za prenos bolezni je pri plezanju sicer manjše kot pri kontaktnih športih, a kljub temu ni zanemarljivo.
V teoriji se tveganje za prenos okužbe med plezalci pojavi takrat, ko plezalec na oprimkih pusti kapljice krvi zaradi poškodb ali majhnih ran na prstih, kar je dokaj pogosto. Poleg tega plezalci velikokrat potujejo v eksotične in odročne kraje, kjer so te bolezni morda endemične.
Zaradi tega je potrebno hitro in ustrezno zdravljenje krvavečih ran tako, da se jih povije in tako omogoči koži lažje celjenje. Med športnimi dogodki bi moralo vodstvo, športniki in zdravniki preverjati nenadzorovane krvavitve.

več: http://www.gore-ljudje.net/objava/58883/

Plazovna žoga

Tue, 09 Feb 2010 00:00:00 GMT

Iz lavinske in pozneje plazovne vrvice je kot logičen nasledek razvoja nastala plazovna žoga. Pripomoček je podoben, a bolj učinkovit, če te prijatelj ali očividec hitro izkoplje iz snežne gmote.

Plazovna (lavinska) vrvica je 4 mm debela, dolga blizu 30 metrov, živo rdeča, vsak meter ima aluminijast obroček, kjer sta vtisnjeni puščica, ki kaže k ponesrečencu, in številka, ki pove število, koliko metrov vrvice je do ponesrečenca. Ne smemo pozabiti, da je vrvica zelo primerna tudi kot pripomoček za izdelavo improviziranih nosil, s katerimi lahko s tovariško pomočjo sami pomagamo pomoči potrebnemu.

več na: http://www.gore-ljudje.net/objava/52750/

Kako ravnati ob prihodu helikopterja

Mon, 06 Jul 2009 00:00:00 GMT

France Malešič in Primož Trunk: Kratka navodila za soudeležence ob morebitnih nesrečah v gorah.

Kadar reševanje poteka s pomočjo helikopterja, moramo poznati nekaj osnovnih pravil gibanja v njegovi okolici.

Mesto pristanka si pilot izbere glede na smer vetra in oblikovanost terena. Kadar je svet neraven, pogosto le zalebdi na primernem mestu in izkrca reševalno moštvo.

Še pred prihodom helikopterja je naša naloga, da v okolici poškodovanega odstranimo oziroma pritrdimo vse predmete, ki bi jih močan veter rotorja lahko dvignil v zrak (obleka, ki se suši, kape, lahki nahrbtniki ipd.). Nekdo naj v čepečem položaju ostane pri ponesrečencu, vsi drugi pa naj se umaknejo na varno razdaljo, vsaj 100 m od ponesrečenca. Tako bodo na varnem pred močnim vetrom, ki ga povzroča talni efekt glavnega rotorja, saj ta zlahka vrže iz ravnotežja odraslega človeka. To je še posebej pomembno v bolj izpostavljenem svetu, kjer je padec hitro lahko usoden. Kdor ostane s ponesrečencem, naj ne zapušča svojega mesta. Pilot bo zagotovo pristal oziroma zalebdel tako, da s ponesrečencem ne bosta v nevarnosti.

Helikopterju se lahko približamo samo s prednje strani na jasen znak mehanika, ko odpre stranska vrata. Še najbolj verjetno pa bosta iz helikopterja prišla reševalec letalec in zdravnik, ki bosta ponesrečenca dodatno oskrbela in ga nato pospremila ali prenesla v helikopter. Gibanje v okolici delujočega helikopterja je izjemno nevarno, saj njegovih vrtečih se delov zaradi velike hitrosti vrtenja navadno sploh ne vidimo. Repni rotor je v višini človeka, zato se pri delujočem helikopterju praviloma gibljemo samo pred prednjo polovico plovila, kjer nas pilot zanesljivo vidi in ne moremo priti v območje vrtečih se krakov rotorja. Glavni rotor je sicer nekoliko višje, kot je stojna višina človeka, vendar to v neravnem svetu izgubi svoj pomen. Če smo v območju delujočega helikopterja, se nikoli ne smemo gibati po strmini navzgor, ampak samo počepnemo meter ali dva stran od helikopterja in počakamo, da se ta oddalji od nas.

Več hudih nesreč s smrtnim izidom se je že zgodilo, ker osebe, ki so se gibale v območju delujočega helikopterja, niso upoštevale teh pravil.

pripravil: Boris Štupar
foto: Klemen Gričar

Nekaj napotkov za gibanje v gorah

Thu, 04 Jun 2009 00:00:00 GMT

1. V letošnji zimi je zapadlo v gorah zelo veliko snega. Čeprav sedaj ta zaradi visokih temperatur in dežja kar hitro kopni, lahko na poteh, ki potekajo po severnih pobočjih gora ali prečkajo grape, še dolgo naletimo na zasnežene odseke. Sneg je tam trd in se šele čez dan malo zmehča, zato upoštevajte tele napotke:

- Pri prečkanju snežišč z iztekom, nevarnim ob zdrsu, obvezno uporabljajmo cepin in dereze. Ob morebitnem zdrsu se bomo na strmejšem snežišču tudi s cepinom težko zaustavili zaradi trdega snega in rahlo valovite površine. Uporabimo vrv in pravilno tehniko varovanja. Če te opreme nimamo, se takoj vrnimo po isti poti. Vsakršno improviziranje (z vejami, ostrimi kamni) je neučinkovito in zato nevarno.

- Na površini snega se naredijo vdolbinice, v katerih se zaustavi zapadno kamenje, ki daje lažno upanje varnosti. Tudi če stopamo po tem kamenju, nam lahko kakšen kamen zdrsne ali pa kamenja preprosto zmanjka.

- Zaradi segrevanja skal se na stiku med skalo in snegom začne sneg topiti in ustvarijo se razpoke, ki so včasih globoke tudi več metrov. Na to moramo biti pozorni pri prehodu s snežišča na kopni del poti in obratno.

- Pod snežiščem pogostokrat teče voda, ki tudi počasi raztaplja sneg. Ustvarja cele tunele z včasih zelo tankim stropom. Še en razlog več za varovanje z vrvjo.

- Na začetku poletne sezone izbirajmo poti, ki vodijo na vrhove po južnih pobočjih.

- O stanju na poteh se pozanimajmo pri oskrbnikih planinskih koč, planinskih društvih, ki oskrbujejo poti, ali na internetnih straneh (pzs.si, hribi.net ...).

Na začetku poletne sezone je na planinskih poteh še zelo veliko kamenja, ki so ga tam odložili plazovi ali pa se je odkrušilo od sten. Zima je pustila sledove tudi na tehničnih varovalih na poteh – klinih, jeklenicah ..., zato

- pri hoji čim manj prožimo kamenje (posebno pozorni bodimo na to, kadar uporabljamo pohodne palice) in hodimo po notranjem robu poti;

- uporabljajmo zaščitno čelado, saj nas ne le varuje pred padajočim kamenjem, ampak tudi zaščiti glavo pri morebitnem padcu (poškodbe glave so po pogostosti poškodb pri gorskih nesrečah na tretjem mestu, po resnosti poškodb pa na prvem);

- ne zaupajmo slepo varovalom na poti in se ne obešajmo brezskrbno nanje, ampak najprej ocenimo njihovo stanje na pogled, potem pa še preizkusimo njihovo trdnost (ker so jeklenice lahko natrgane, uporabljajmo zaščitne rokavice).

Največ nesreč v gorah se zgodi med eno in tretjo uro popoldne – torej v glavnem pri sestopu. Glavna vzroka sta fizična in psihična nepripravljenost oziroma utrujenost po vzponu in napačno razmišljanje:

- Mnogi porabijo za dosego vrha zadnje atome svojih moči, misleč – dol bo šlo pa lažje. Pri sestopu so mišice znatno bolj obremenjene kot pri vzponu, temu se pridruži še utrujenost zaradi vzpona in korak postane v trenutku negotov, noga klecne in že pride do zdrsa – najpogostejšega vzroka gorskih nesreč.

- Z osvojitvijo vrha dosežemo cilj, zato zbranost pri sestopu popusti, z mislimi smo že v dolini ... Sestop poteka ponavadi hitreje, kar pomeni znatno hitrejše odločanje, kam bomo stopili, kam se bomo prijeli – mi pa smo z mislimi že ...

- lotevajmo se tur, ki smo jim fizično in psihično dorasli. Upoštevajmo načelo postopnosti – od lahkih, krajših do težjih, daljših vzponov. Včasih tudi malo kondicijskega treninga med tednom ne bo škodilo. Enodnevno daljšo turo raje razpotegnimo v dvodnevno s prenočitvijo v planinski koči. Od vzpona, pri katerem se gibljemo samo od enega mesta za počitek do drugega, ne bomo imeli čisto nič.

- Vzpon se začne in konča v dolini.

Pri poletnem zahajanju v gore nas čaka znatno bolj pestro vremensko dogajanje: vročina, nevihte, vremenski preobrati. Na to mislimo pravi čas.

- Turo načrtujmo tako, da ne bomo sredi najhujše vročine hodili po kakšnem južnem pobočju. Poskrbimo za lahka oblačila in senčno zaščito pred soncem, uporabljajmo zaščitne sončne kreme. Izguba vode oz. dehidracija je v gorah resen problem. Na račun hrane raje vzemimo malo več pijače. Pijmo, še preden postanemo žejni, na krajše presledke požirek, dva.

- Popoldanske nevihte so spomladi in poleti pogost pojav v gorah. Spremljajmo vremensko napoved, prilagodimo načrt ture tako, da bomo do 12. ure že na vrhu. Turo začnimo raje kakšno uro prej. Opazujmo dogajanje v ozračju: smer vetra, soparo, nevihte v daljavi, naelektrenost ozračja – in prekinimo turo, takoj ko zaslutimo poslabšanje.

- Ne bodimo presenečeni, če bo avgusta v našem visokogorju zapadel sneg in bo padla temperatura pod ledišče. Dobra obutev, topla rezervna oblačila, kapa, rokavice – vedno jih imejmo s seboj. V naših gorah je zaradi podhladitve umrlo znatno več ljudi poleti kot pozimi.

Vsako leto porabimo gorski reševalci veliko ur za iskalne akcije, zato

- pred odhodom v gore obvestimo o cilju sorodnike, znance;

- se vpisujmo v vpisne knjige v planinskih kočah, na vrhovih;

- pustimo obvestilo o nameravani turi za vetrobranskim steklom svojega avtomobila;

- če na markirani planinski poti dalj časa ne vidimo nobene markacije, je to znak, da smo zašli, zato se vrnimo po isti poti do zadnje markacije in tam poiščimo pravo nadaljevanje;

- v nahrbtniku imejmo vedno baterijsko svetilko, saj se kljub še tako dobri pripravljenosti in načrtovani turi včasih rado kaj zalomi in tura se nepričakovano zavleče v noč.

Vsako leto se povečuje število gorskih nesreč zaradi bolezni. Izbiro ture prilagodite svojemu zdravstvenemu stanju, pri kroničnih boleznih se posvetujete s svojim zdravnikom. Ne hodimo v gore bolni, da bi tam ozdraveli. Kadar se v gorah zaradi tega ali kakega drugega razloga zgodi nesreča,

- zavarujmo sebe in ponesrečenca pred možnostjo nadaljnjih poškodb (zaradi zdrsa, padajočega kamenja ...);

- ponesrečencu nudimo prvo pomoč (komplet za prvo pomoč naj bo vedno v nahrbtniku);

- sporočimo na telefonsko številko 112 podatke o nesreči (kdo kliče, kaj se je zgodilo, kdo je poškodovan, kakšne poškodbe ima, kje in kdaj se je zgodila nesreča, kakšne so vremenske razmere in kakšno je mesto, kjer je poškodovanec);

- poškodovanega zaščitimo pred izgubo telesne toplote – predvsem glavo (kapa, kapuca) in trup (alu folija);

- če ni signala telefonskega omrežja, poskušajmo s svetlobnimi ali slišnimi znaki (z oddajanjem 6-krat na minuto) pritegniti pozornost drugih obiskovalcev gore.

Komisija za informiranje in analize

predsednik Jani Bele

Testiranje lavinske opreme AVALUNG

Sun, 28 Dec 2008 00:00:00 GMT

GRZS je dne 26.12.2008 izvedla test lavinske opreme AVALUNG ameriškega prizvajalca Black Diamond. Navodila za uporabo in prva mnenja naših preizkuševalcev najdete na spodnji povezavi. Prilagamo tudi nekaj fotografij s testiranja.

Avalung GRZS.pdf

Deset zapovedi za varno pot v gore

Thu, 17 Jul 2008 00:00:00 GMT

Ob začetku glavne sezone za ture v visokogorje GRZS opzozarja na osnovna pravila, ki bi jih moral upoštevati sleherni obiskovalec gora.

1. Pohodne palice nikakor ne sodijo na zelo zahtevne planinske poti (zavarovane poti). Treba jih je ustrezno spraviti in pravilno namestiti na nahrbtnik ali vanj. Klasičnih smučarskih palic naj ne bi nosili v visokogorje.

2. Na vsaki planinski poti moramo biti primerno obuti.

3. Čelada sodi na glavo na vsaki zavarovani poti in na poteh, ki vodijo pod stenami.

4. Za prečenje snežišč uporabimo cepin. Bolje nekaj dekagramov več na nahrbtniku kot izgubiti življenje.

5. Nikoli se ne dričamo po snežiščih, kajti hitro lahko pademo, zdrsnemo in končamo v skalah ali v prepadu.

6. Upoštevajmo table in oznake o zaprtih poteh, vsako neupoštevanje je lahko smrtno nevarno.

7. Na turo se pripravimo: pridobimo potrebne informacije in zanesljivo vremensko napoved za gore, v katere se podajamo.

8. Dolžino in zahtevnost ture prilagodimo sposobnostim najšibkejšega v skupini.

9. Zahtevnost in dožine izletov v gore povečujmo postopoma. Ne podcenjujmo zahtevnosti tur.

10. Naučimo se pravilno uporabljati opremo, ki jo potrebujemo na turi.

Opozorili bi radi še na nekaj zelo izstopajočih primerov, ki kar kličejo po nesreči, tudi takšni z najhujšimi posledicami. Za takšno neodgovorno ravnanje ni opravičila. Vse spodnje fotografije smo posneli v naših gorah v zadnjih treh tednih:

Za varno gibanje v gorah lahko največ naredimo sami, upoštevajmo pa tudi dobronamerne nasvete izkušenih gornikov in gorskih reševalcev. Če naši cilji postajajo zahtevnejši, pri usposabljanju ne bo šlo brez pomoči gorskega vodnika ali nekajletnega izobraževanja in treniranja pri usposobljenih gorniških organizacijah.

Če so naše želje večje od našega znanja in naših izkušenj, se torej ne obatavljajmo najeti gorskega vodnika ali se pridružiti strokovno vodenim turam, ki jih organizirajo planinska društva.

Igor Zlodej

Društvo GRS Bovec

Dominik Skumavec

Komisija za informiranje in analize GRZS

Strela v gorah

Wed, 02 Jul 2008 00:00:00 GMT

http://www.gore-ljudje.net/informacije/6792/

Priročnik za reševanje v zaledenelih slapovih

Fri, 18 Jan 2008 00:00:00 GMT

Prirocnik_resevanje_led.pdf

Jedrnat in razumljiv priročnik za potrebe gorskih reševalcev GRZS sta pripravila Rado Nadvešnik in Zvone Korenčan.

Komisija za vzgojo in reševalno tehniko GRZS

Izkopavanje zasutih v snežnem plazu

Fri, 04 Jan 2008 00:00:00 GMT

Objavljamo povezavo na priročnik o izkopavanju zasutih v snežnem plazu, katerega avtor je Klemen Volontar, član Komisije GRZS za vzgojo in tehniko reševanja.

Izkopavanje zasutih v snežnem plazu

Poleg omenjenega priročnika na spletni strani Klemena Volontarja www.volontar.net najdemo tudi obilo drugih kvalitetnih prispevkov na temo reševanja iz snežnih plazov in drugih sorodnih tem. Vsem gorskim reševalcem in drugim gornikom ogled Klemenove spletne strani priporočamo.

Sistem zračnih blazin za zaščito pred snežnimi plazovi - predstavitev

Thu, 13 Dec 2007 00:00:00 GMT

ABS »STAY ON TOP, TO STAY ALIVE!«

Ta prispevek je povzet po navodilih proizvajalca in ga objavljamo kot predstavitev te brez dvoma dobrodošle novosti na tržišču.

Začnimo s prvim in najpomembnejšim pravilom za uporabo:

Možnost uporabe sistema zračnih blazin ABS naj vas ne napeljuje k aktivnostim v nevarnih razmerah!

Sistem ABS ne more preprečiti proženja plazov. Tudi če žrtev snežnega plazu ni zakopana v plazu, je njeno življenje lahko ogroženo (zadušitev ...)! Vsak snežni plaz je smrtno nevaren, ne glede na opremo, ki jo uporabljate.

Sistem zračnih blazin ABS radikalno zmanjšuje možnosti, da se uporabnik znajde pokopan pod snežim plazom. Večina ljudi, ki jih zajame snežni plaz je še živa, ko se plaz ustavi. Običajno pa so zakopani v plazu in iskanje z izkopavanjem traja dlje časa, kot lahko človek preživi. Zato je osrednja naloga varovalnega sistema ABS, da prepreči, da bi uporabnika plaz pokopal pod seboj. S sistemom zračnih blazin ABS v nekaj sekundah poveča volumen vašega telesa za 170 litrov, kar običajno omogoča (odvisno od zvrsti snega-plazu), da ostanete na površini snežnega plazu. Sistem zračnih blazin ABS krepko povečuje možnost preživetja v primeru, da se znajdete v snežnem plazu.

ABS sistem je vgrajen v osnovno enoto, ki je hkrati tudi sistem za nošenje nahrbtnika. Na njo se pritrdi ohišje nahrbtnika, ki ima lahko različne prostornine: 15, 30, ali 50 litrov.

Vario 15:

Prostornina 15 litrov. Nahrbtnik se polni z vrha skozi vodoravno zadrgo. Ima tudi sprednji žep, ki se odpira z daljšo zadrgo. Smuči, snežne deske ali krplje, se lahko pritrdijo vertikalno. Sistem za nošenje cepinov preprečuje, da bi ti poškodovali ABS sistem. Lavinska sonda in lopata se lahko nosita v sprednjem žepu ali notranjosti nahrbtnika. Paščki za pritrjevanje na nahrbtnik se lahko pospravijo v žepe ali odstranijo.

Vario 30:

Prostornina 30 litrov. Nahrbtnik se polni z vrha. Kapa nahrbtnika ima žep na notranji in na zunanji strani. Snežna deska se lahko pritrdi vertikalno ali vodoravno. V nahrbtniku je poseben prostor, namenjen shranjevanju lavinske lopate in sonde, ki se sicer lahko shranjujeta tudi v sprednjem žepu.

Vario 50:

Prostornina 50 litrov. Nahrbtnik se polni z vrha. Kapa nahrbtnika ima žep na notranji in zunanji strani. Kapa je po višini nastavljiva in se lahko tudi odstrani. Nahrbtnik se lahko poveča za 10 litrov.

NAVODILA ZA UPORABO:

Poglavje 1.

V teh navodilih boste izvedeli, kako se sistem ABS uporablja. Sistem je uporaben za vse, ki se podajajo na zasnežena pobočja. Prosimo vas, da ta navodila skrbno preberete pred uporabo!

Posebej pozorno si preberite varnostna opozorila in dosledno sledite vsem napotkom iz teh navodil. Za potrebe ponovnega branja in preverjanja postopkov uporabe vam priporočamo, da ta navodila shranite na primernem mestu, kar vam bo omogočalo hitro osvežitev znanja o sistemu pred športno aktivnostjo.
Poskrbite, da bodo v primeru, če ABS sistem predate drugemu uporabniku originalna in ta navodila priložena.
(!) Področja v navodilih, ki so označena z klicajem nakazujejo na nevarnost, ki mora biti kontrolirana, sicer ima lahko zelo resne posledice!
(!)Sistem zračnih blazin ABS je namenjen uporabi v izrednih in nujnih primerih, ki lahko - v kolikor je aktiviran -‚ v določenih razmerah prepreči, da se žrtev snežnega plazu znajde zakopana v njem. Sistem ABS ne more preprečiti proženja plazov. Tudi če žrtev snežnega plazu ni zakopana v plazu je njeno življenje lahko smrtno ogroženo (zadušitev,...)! Vsak snežni plaz je smrtno nevaren, ne glede na opremo, ki jo uporabljate. Zato vas naj uporaba sistema zračnih blazin ABS ne napeljuje k aktivnostim v slabših razmerah kot je sicer varno.
Ob nakupu sistema ABS, prejmete tudi dve škatlici. Vsaka vsebuje eno sprožilno enoto (bombica + sprožilec). Ena je namenjena preizkusu, ki se mora izvesti v varnem prostoru in je namenjen vaši vadbi in pridobivanju občutka sproženja. Druga enota je namenjena sproženju v primeru, da se znajdete v vlogi žrtve snežnega plazu.
Prosimo vas, da si pred preizkusnim sproženjem pazljivo preberete navodila in izpolnite garancijski list, ki ga lahko posredujete proizvajalcu, vašemu prodajalcu ali SI zastopniku.
Vaša garancija se tako podaljša z dveh na štiri leta.
Ne nameščajte sprožilca preden namestite bombico! Sproženje sprožilca brez bombice bo uničilo vaš ABS sistem!
Po sproženju vedno zamenjajte bombico in sprožilec. Samo zamenjava obeh omogoča ponovno uporabo.
Sistem zračnih blazin ABS uporabljajte v kombinaciji z lavinsko žolno, lopato in sondo.

Poglavje 2.

Sistem ABS ne more preprečiti proženja snežnih plazov.
Vsak snežni plaz absolutno ogroža vaše življenje, z ali brez uporabe sistema ABS.
Zaradi uporabe sistema ABS se ne sme povečati vaša želja po smučanju ali gorništvu v slabih razmerah!
Funkcija sistema ABS je samo v preprečevanju, da bi žrtev snežnega plazu končala zakopana v plazu. Obstajajo pa situacije, ko je to samo delno mogoče ali sploh ni mogoče!
Sistem mora biti sprožen s strani uporabnika. Nujna je redna vadba, ki omogoča primerno reakcijo v primeru nesreče. Zaradi vaše varnosti je zelo priporočljivo letno aktivirati napravo vsaj enkrat. Najbolje pred začetkom zimske sezone.
Sistem ABS zahteva previdno ravnanje in redni pregled pred vsako uporabo.
Sprožilna enota je uporabna samo enkrat, potem potrebuje ponovno polnjenje (možno samo pri ABS sistemih kupljenih v EU).
Ne nameščajte sprožilca preden namestite bombico! Sproženje sprožilca brez bombice bo uničilo vaš ABS sistem.
Če je rdeča linija na sprožilcu razločno vidna, pomeni, da sprožilec ni napolnjen in ne bo deloval!
Ne uporabljajte poškodovanega sprožilca, saj lahko v primeru nesreče zataji.
Na udarno iglo sprožilca ne pritiskajte, ne dovolite da se umaže in je sami tudi ne čistite! Namesto tega jo pošljite lokalnemu zastopniku.
Uporabljajte samo ABS-ove rezervne dele, kartuše,... kakršnikoli deli drugih proizvajalcev lahko poškodujejo sistem.
Bombica se mora namestiti in zaviti do konca. Če se bombica pri namestitvi zatika ali, če je nameščanje težavno je nujno zamenjati bombico. Te bombice ne smete uporabiti!
Polna bombica ne sme biti izpostavljena virom toplote (sonce, gonilnik,...).
Bombica ne sme biti izpostavljena udarcem ali tresenju. V teh primerih lahko pride do eksplozije! Bombica je lahko izpostavljena temperaturam do 50°C.
Pri zlaganju zračnih blazin moramo poskrbeti, da se blazine ne poškodujejo (cepini, pohodne palice, smuči ...) in da se lahko svobodno napihujejo v primeru sprožitve.
Nahrbtnik napolnite pravilno, sicer je lahko delovanje sistema moteno. Lahko se poškoduje tudi sam nahrbtnik.
Otrokom preprečite stik z ABS sistemom.
Pazite, da pri vaji uporabe ABS sistema ne poškodujete drugih oseb. Priporočljivo je odstranjevanje sprožilca v gondolah, avtobusih, helikopterjih, itd.

Poglavje 3.

Opis osnovne enote in sestavni deli

1. Nastavek za pritrditev bombice.

2. Zračni blazini.

3. Predala za zračni blazini.

4. Ventil za sesanje zraka in praznjenje blazin.

5. Prikaz praznjenja blazine skozi ventil.

6. Plastični nastavek.

7. Nastavek za sprožilec.

8. Predel za namestitev sprožilca.

9. Prsni trak.

10. Pas (varnostni).

11. Nožna zanka (varnostna).

12. Bombica.

13. Nastavek na bombici.

14. Sprožilec.

15. Udarna igla sprožilca.

Poglavje 4.

4.1. Praktična uporaba

Popolnoma pravilno nastavljanje in uporaba sta izredno pomembna. Celoten postopek mora biti izpeljan, kot je navedeno v nadaljevanju!

Korak 1.

Preverjanje teže bombice

Preverite težo bombice brez nastavka pred vsako uporabo. Teža bombice je navedena na dnu ali ob strani bombice, Razlika je lahko do +/- 5 gramov. Vsaka neuporabljena bombica, ki ima večje odstopanje bo zamenjana s strani vaše trgovine ali zastopnika.

Pravilno napolnjena bombica je nujna za pravilno delovanje sistema ABS.

Korak 2.

Pritrditev bombice

Pred namestitvijo preverite, da je nastavek za pritrditev bombice čist. Igla, ki prebode kartušo mora biti vidna na sredini. Privijte bombico do konca - do znaka stop dovolj trdno, da ni možnosti za nadaljnji zavoj.

Preverite, da je bombica tesno privita pred vsako uporabo saj tako preprečite uhajanje vsebine in nepravilno delovanje sistema.

Privijanje bombice mora biti enostavno in lahko prav do konca. Nujno je potrebno paziti, da se bombico ne privije pod nepravilnim kotom! Če se vam bombica med navijanjem zatika ali jo je res težko priviti, potem se ta kartuša ne sme uporabljati! Takšno bombo morate vrniti.

Na modelu Escape Freeride je nastavek za namestitev bombice nameščen v desnem predalu za zračno blazino.

Korak 3.

Pritrditev trakov in pasu

Nahrbtnik dajte na ramena in si nastavite dolžino naramnic glede na vaše telo. Pas mora biti vedno zapet in primerno napet. Zapeta in napeta morata biti tudi prsna sponka in trak, ki objema nogo. ABS sistem deluje varovalno samo, če nahrbtnik v primeru nesreče ostane na vašem hrbtu!

Sistem za nošenje nahrbtnika je v skladu z TUV navodili za različne ekstremne zahtevne operacije.

Namig: Namestite sprožilec na nahrbtnik preden si ga oprtate na hrbet. Na ta način lahko preprečite morebitno neželeno proženje blazin.

Korak 4.

Preverjanje sprožilca

Vsak sprožilec (ročka) vsebuje naboj in je tako uporaben samo enkrat. Udarna igla mora biti čvrsta (ne sme se premikati) in rdeča črta ne sme biti vidna. Če se na udarni igli vidi rdeča črta pomeni, da sprožilec ne bo deloval pravilno (ali sploh ne) in mora biti zamenjan! Ne uporabljajte poškodovanega sprožilca!

Udarne igle ne prijemajte, vlecite,... lahko se sproži in vas poškoduje.

Sprožilec vedno ščitite pred udarci. Tudi otroci ne smejo imeti dostopa do sprožilca.

Korak 5.

Nameščanje sprožilca

Odprite predel za namestitev sprožilca. Udarno iglo pazljivo namestite v nastavek za sprožilec in pritisnite. Nastavek bo reagiral in potisnil udarno iglo nazaj. Sprožilec bo deloval pravilno samo, če bo tako tudi nameščen. Če se sprožilec ne da namestiti, si oglejte poglavje 12.1 v nadaljevanju. Če sprožilec ni nameščen pravilno, vendar je ostal nameščen na nahrbtniku, ne bo deloval pravilno!

POZOR!

Namestite sprožilec samo takrat, ko je na nahrbtnik že nameščena bombica. Če namestite sprožilec na sistem brez ali s prazno bombico, boste vaš ABS sistem uničili!

Če ste do sedaj sledili vsem korakom je vaš ABS sistem že pripravljen za delovanje. Vseeno pa priporočamo, da si najprej do konca preberete navodila in šele nato poskusno sprožite blazine.

Korak 6.

Velcro za zapiranje

Velcro na predelu za nameščanje sprožilca le-tega varuje pred neželenim proženjem. Preden zapustite varno območje mora biti rdeč Velcro popolnoma popuščen in nameščen za sprožilec. Močno napet Velcro običajno prepreči proženje. V primeru, ko se nahajate v gondoli, avtobusu, helikopterju ipd. priporočamo, da sprožilec odstranite in tako preprečite morebitno proženje.

Korak 7.

Nastavljanje višine nastavka za sprožilec in sprožilca

Ko namestite sprožilec na nastavek preverite, če vam višina odgovarja. Če vam ne odgovarja, je višino mogoče enostavno spreminjati z trakom, ki nastavek pripenja na naramnico. Prava višina je med prsmi in ramo.

Pazite da sprožilec ni nikoli obdan z oblačili ali čemerkoli, kar bi lahko motilo pri sproženju ali oteževalo hiter dostop.

Korak 8.

Odstranjevanje sprožilca

Odprite Velcro na predelu za namestitev sprožilca in sprožilec (ročko) odmaknite od predela. Nastavek za sprožilec potisnite stran od sprožilca in sprožilec bo sam odstopil iz ležišča (brez vlečenja, ipd.). Sprožilec ne vlecite, saj boste sprožili blazine! Če vam ga ne odstraniti, postopajte kot je navedeno v poglavju 12.1

Korak 9.

Poizkusno proženje

Ker mora biti uporabnik v primeru nezgode 100 % seznanjen z delovanjem vas prosimo. da po nakupu ABS sistem tudi preizkusite. V ta namen je priložena (ob plačilu varščine) tudi dodatna sprožilna enota, ki pa jo po preizkusu morate vrniti trgovini! Poskrbite. da med preizkusom ne bo drugih oseb ali predmetov na razdalji enega metra (v vse strani). Vaš ABS sistem se bo aktiviral v času 2-3 sekunde po sproženju. Hitrost in glasnost sistema je odvisna od zunanje temperature in nadmorske višine.

Korak 10.

Praznjenje blazin

Dvignite plastično zaščito ventila in s pritiskom na rdeč gumb spustite zrak iz blazin. S pritiskom na blazine praznjenje pospešite.

POZOR!

Blazine praznite samo kadar ni nikakršne možnosti, da vas zasuje nov plaz!

Korak 11.

Zlaganje zračnih blazin

POZOR!

Nepravilno zlaganje zračnih blazin bo povzročilo počasno in slabo delovanje sistema in je kot takšno nevarno!

Zato vas prosimo da zlagate zračne blazine kot je to navedeno v navodilih.

Položite nahrbtnik in blazine na tla. Ventila za praznjenje morata biti obrnjena proti tlom.
Zgornji del blazine upognite proti sebi. Zgornji rob blazine se tako poravna z zgornjim robom predala za zračno blazino.
Spodnji del blazine upognite proti sebi. Spodnji rob blazine se tako poravna s spodnjim robom predala za zračno blazino.
Sedaj zračni blazini zložite na način, ki je prikazan na. Začnite ob nahrbtniku in nadaljujte v smeri stran od nahrbtnika. Deli naj bi bili široki kot dlan.
Tako zložene zračne blazine vstavimo v predala, ki sta namenjena shranjevanju zračnih blazin. Ventil za praznjenje blazin mora biti lepo viden na vrhu zračne blazine.
Nato z velcrotom zapremo predala za shranjevanje blazin.

Korak 12.

Menjava bombice in sprožilca

Po vsakem sproženju morata biti bombica in sprožilec zamenjana. Postopek poteka na način, kot je prikazan v korakih 1, 2, 4 in 5. Po izvršitvi teh postopkov je sistem ponovno funkcionalen.

4.2 Ob / pred vsako uporabo/turo

Morate nujno narediti naslednje korake:

1. preveriti težo bombice

2. pritrditi kartušo

3. pritrditi in prilagoditi trakove in pas

4. preveriti sprožilec

5. namestiti sprožilec

6. preveriti velcrote

4.3 Po končani uporabi/turi

Naredite korak 8 (odstraní sprožilec).

Poglavje 5

5.1 Uporaba ob nesreči

Aktivirajte ABS sistem takoj, brez oklevanja takoj ko opazite, da labko postanete žrtev nežnega plazu. Bolje je aktivirati sistem prevečkrat, kot ga ne aktivirati, ko je potrebno. Za sproženje, sprožilec (ročko) potegnite močno in hitro, ter poizkusite pobegniti z nevarnega mesta.

Zračne blazine ABS se bodo sprožile v vsakem primeru, neodvisno od tega ali boste smučali, tekli, padali ali bili že ujeti v drvečem plazu. Blazine, ki se napihujejo vas tudi ne bodo ovirale pri poskusu bega pred snežnim plazom, kamenjem, ipd.

5.2 Kako se obnašati v plazu

Po sproženju blazin v primeru plazu, se je potrebno osredotočiti samo na linijo padanja!drsenja. Zaradi načina pritrditve zračnih blazin na nahrbtnik lahko žrtev

svobodno premika roke. To žrtvi omogoča, da si z rokami pomaga pri umikanju ovir. Žrtev se mora med drsenjem truditi čimbolj umiriti gibanje telesa in zaščititi glavo. Oblika zračnih blazin je namenjena tudi zaščiti glave, tako da se ne kompromitira gibanja žrtve ali njene sposobnosti opazovanja dogodkov.

Žrtev si mora odpeti smučarske vezi. Nujno je potrebno tudi z rok odstraniti trakove smučarskih / pohodnih palic in varnostne trakove, ki smučarske vezi vežejo na noge. Usta je potrebno imeti zaprta. Ko se plaz začenja umirjati mora žrtev paziti, da ohranja zgornji del telesa in roke izven plazu, kar mu omogoča, da se reši takoj ko se plaz ustavi.

5.3 Ravnanje po plazu

Najprej se je potrebno umakniti na varno mesto. Potrebno je pomagati morebitnim drugim žrtvam plazu. Zračne blazine spraznite šele takrat, ko ste na pred plazom popolnoma varnem mestu. Ko se blazine zložijo, takoj namestite novo bombico in sprožilec. Če ste še vedno na plazovitem področju pustite zračne blazine napihnjene.

5.4 Vprašalnik

V primeru, da se znajdete v snežnem plazu s sistemom ABS vas prosimo, da napišete poročilo in ga posredujete lokalnemu zastopniku ali proizvajalcu. Vaša izkušnja bo pripomogla pri nadaljnjem razvoju naprave, ki se izvaja v raziskovalnem centru (Davos — Švica).

Poglavje 7

Vzdrževanje

7.1 Pregled

ABS sistem ne potrebuje vzdrževanja, če upoštevate naslednja navodila.
Obe zračni blazini aktivirajte vsaj enkrat letno. Ta preizkus je tako tehnično testiranje sistema, kot tudi test proženja in postopkov za uporabnika.
Preverite nastavek za sprožilec in bombico. Nekajkrat pritisnite rdeč gumb na ventilu za napihovanje in proženje. Gumb se mora zapirati tekoče, brez zatikanja. Redno preverjajte uporabnost trakov, zaponk, predelov s shranjenimi blazinami, in velkrote.
Redno preverjajte, da je nastavek za pritrditev kartuše čist.
Udarna igla na sprožilcu se mora enostavno namestiti na nastavek za sprožilec. -Če se udarna igla med snemanjem sprožilca zatika jo lahko namažete z kapljico silikonskega olja, ki je priloženo ob nakupu.
Vedno pred uporabo preverite, da je bombica pravilno-dobro nameščena-privita.

7.2 Pregled po plazu

Če sta po sproženju obe blazini popolnoma napihnjeni lahko pregledate sistem zračnih blazin sami. Najprej spraznite blazini in ju pustite, da se posušita.
- Fizično preglejte blazine zaradi možnosti, da sta se predrli.
- Preverite, če se je med nesrečo poškodoval kakšen izmed trakov ali pas.
- Preverite naramnice in vse druge šive nahrbtnika.
- Preverite vse zaponke.
- Če najdete poškodbo ali sumite, da je v sistemu prišlo do poškodbe pošljite ABS sistem lokalnemu zastopniku.
Če ena ali obe zračni blazini kažeta znake deformiranosti po proženju v snežnem plazu, jih prav tako pošljite lokalnemu zastopniku.

7.3 Servis

Po treh letih uporabe proizvajalec priporoča celostni pregled s strani pooblaščenega lokalnega zastopnika. Pregled je plačljiv. V Sloveniji se za pregled obrnite na zastopnika ANNAPURNA way d.o.o., Krakovski nasip 4, Ljubljana.

Poglavje 8

Sestavni deli

8.1. Zračne blazine

Vsaka od dveh zračnih blazin ima volumen 85 litrov. Napihujeta se naenkrat, imata pa ločene ventile. Če je ena blazina poškodovana, bo druga še vedno delovala pravilno. Notranji pritisk v zračni blazini je približno 0,1 bara.

8.2 Ventil za sesanje zraka in praznjenje blazin

Ta kombinirani del je pritrjen neposredno na zračno blazino. Gumb za sesanje ali spuščanje zraka je nameščen v sredino ventila.

8.3 Nastavek za pritrditev bombice

Nameščen je v zgornji del nahrbtnika. Vedno mora biti čist in paziti je potrebno, dani v bližini predmetov, ki bi ga lahko poškodovali. Nastavek vedno, kadar bombica ni pritrjena, pokrijte. Proizvajalec priporoča, naj se bombica pušča na nastavku (ne snema).

8.4 Sprožilec

Sprožilec vsebuje sprožilni naboj. S pritrditvijo udarne igle na nastavek za sprožilec in močnim potegom sprožilca (ročice), bo naboj eksplodiral. Eksplozija povzroči pritisk, ki aktivira bombice. Aktiviranje bombice povzroči, da se zračne blazine napihnejo v 2-3 sekundah.

8.5 Bombica

Bombica vsebuje samo navadni dušik, kot je običajno v zraku. Zaradi visokega pritiska (300 barov) je kartuša uporabna samo v sistemih ABS. Prazno bombico lahko napolni samo podjetje ABS. Bombica je predvidena za temperature od - 40 do + 50 stopinj cełzija.
Bombice ne izpostavljajte direktnim virom toplote. Bombica ni narejena za temperature nad +50 stopinj celzija (nevarnost eksplozije!). Bombica mora biti zaščitena pred udarci, ipd.
Bombice se lahko uporabljajo samo v prvotni namen. Kakršnakoli druga uporaba, odpiranje ali postopki, so lahko nevarni in jih proizvajalec prepoveduje.
Bombice ustrezajo 1999/36/EC.

8.6 Sistem za nošenje

ABS sistem zračnih blazin prepoznate po zaščitenem logotipu. Trakovi in pas so v skladu z zahtevami, ki jih za ekstremno opremo predpisuje TUV. Moč nosilnih elementov je 3000 N. Samo zapet in tesno prilegajoč-nastavljen pas, prsna spona in nožna spona zagotavljajo, da bo nahrbtnik-sistem ABS v primeru nesreče v plazu ostal pritrjen na hrbtu ponesrečenca. Če temu ni tako, ni nikakršnega zagotovila, da bo sistem ABS ostal na vašem hrbtu v primeru, da vas zajame snežni plaz.

Poglavje 9.

Shranjevanje in čiščenje

Pred vsako uporabo preverite, da je bombica tesno privita. Preverite tudi njeno težo, kot je to opisano v korakih 1. in 2. (poglavje 4.). Med uporabami lahko pustite bombico na sistemu. Če bombico hranite ločeno, ji morate nujno nadeti nastavek za bombico. Kadar sistem ABS ni v uporabi je priporočljivo, da odstranite sprožilec Sistem ABS je potrebno hraniti v suhem varnem (pred vročino...) prostoru, kamor otroci nimajo dostopa. Za čiščenje sistema se lahko uporablja samo blago milo in voda. Uporaba katerihkoli močnejših čistil ni dovoljena in lahko povzroči poškodbe sistema in nepravilno delovanje. Delov ABS sistema, tudi ni dovoljeno prati v pralnem stroju. Vsi ventili in drugi kovinski deli ne smejo priti v stik z vodo ali drugimi tekočinami.

Po pranju je potrebno, sistem ABS popolnoma posušiti! Sicer je možno, da deli sistema zmrznejo.

Poglavje 10.

Transport

Sistem ABS lahko transportirate z letalom. Priporočila so predpisana s strani IATA (International Air Transport Association), nevarni predmeti 2.3A. Vseeno pa velja priporočilo, da letalskega prevoznika vsaj 14 dni pred potovanjem obvestite o tovoru, najkasneje pa nujno pred nakupom vozovnice. Ob vsakem ABS sistemu je dovoljen transport dveh sprožilnih enot, ki pa ne smejo biti pritrjene na sistem.

Priporočamo. da si pred odhodom naredite kopijo priporočil IATA, ki jih lahko najdete na njihovih internet straneh ali strani ABS-a in si tako prihranite morebitne kasnejše zadrege. Priporočamo tudi, da kopijo priložite v prtljago ob ABS sistem. Kadar prenašate samo bombice in sprožilce, morajo bombice imeti originalne nastavke, cela sprožilna enota pa bi tudi morala biti v originalni embalaži iz stiroporja.

Poglavje 11.

Življenjska doba

Z rednim vzdrževanjem in pregledi s strani pooblaščenih servisov (na 3 leta), je delovanje sistema ABS omejeno samo s samo močjo in obstojnostjo nahrbtnika. Ko začnejo nahrbtnik, trakovi, šivi, ipd., kazati znake resnejše obrabe se lahko sistem prenese v nov nahrbtnik ABS (serija Freeride). Postopek izvede proizvajalec. Za podrobnosti se obrnite na zastopnika ali trgovino, kjer ste sistem kupili.

Če je ABS sistem kakorkoli poškodovan, ni primeren za uporabo in ne zagotavlja varnosti!

Poglavje12.

12.1. Če se pojavijo naslednje težave

Sprožili ste sprožilec, bombica ni bila nameščena!
- Eksplozija bo poškodovala ABS sistem. Sistem je neuporaben in mora naravnost na servis!
Sprožilec se ne pritrdi na nastavek za sprožilec!
- Na nastavek nanesite kapljico silikonskega olja. Zaponko na nastavku dvignite in vstavite sprožilec. Sprožilec snemite in vstavite nekajkrat, da delovanje postane tekoče. Če ta način ne deluje, morate sistem ABS odnesti na servis.
- Ne poskušajte namestiti sprožilca na silo! Če se težava pojavi na terenu in nimate pri roki silikonskega olja, pazljivo dvignite zaponko, vstavite sprožilec in zaponko spustite. Po končani turi izvedite predhodno opisan postopek.
Sprožilec se ne da sneti!
- Bombice ne smete sneti. Previdno dvignite zaponko in sprožilec poizkusite odpeti z nihanjem levo in desno. Lahko tudi dodate kapljico silikonskega olja, sprožilec previdno zavrtite in poizkusite ponovno. Če težava še ni odpravljena, se obrnite na servis.
Zračne blazine se težko odstranijo-izskočijo-izločijo iz predalov blazine!
- Preverite, če so blazine pravilno zložene. Preverite težo bombic. Če težava ni odpravljena se morate obrniti na servis. Če niste prepričani v katerokoli od teh rešitev, lahko sistem sprožite. Če se težava ne odpravi, mora sistem na strokovni pregled v servis.
Ob sproženju sistema zračnih blazin se slišijo čudni glasovi!
- Zvok lahko nastane zaradi delovanja ventilov za sesanje zraka in praznjenje blazin, ki izenačujeta pritisk. Morebitno padanje-nihanje pritiska ne sme biti več opazno po nekaj minutah. Če je padanje pritiska še opazno morate sistem na popravilo v servis.

12.2 Garancija

Garancija sistema je 2 leti. V Sloveniji, se morate za podaljšanje garancije na 4 leta, obrniti na zastopnika.
Garancija se nanaša na osnovno enoto in ne na nahrbtnik, ki se pritrdi nanjo. Za nahrbtnik, ki se pritrdi na enoto zračnih blazin velja garancija 1 leto.

12.3 Tehnični podatki

Volumen: 2 x 85 litrov.
Teža: cca. 1200g.
Sproženje: pirotehnično sproženje v sprožilcu.
Proces polnjenja: v cca 1 sekundi se zračni blazini napolnita z 90 litri mešanice zraka in plina. Nadaljnjih 80 litrov pride v blazini v cca. naslednji sekundi in pol (odvisno od nadmorske višine in temperature).
Bombice: so narejene iz posebne, zelo odporne kovine, ki omogoča polnjenje pod pritiskom 300 barov. Ustrezajo EC direktivi 1999/36/EC. Bombice se lahko ponovno napolnijo samo s strani ABS-a.
Teža bombice: cca. 480 gramov.
Sistem za nošenje: ustreza zahtevam TUV, za ekstremno uporabo. Nosilnost trakov je3000 N.
Delovna temperatura: od - 40 do + 50 stopinj celzija.

12.4 Dovoljenja in potrdila

Proizvajalec: ABS Peter Aschauer GmbH
(ISO 9001:2000)
Država izdelave: Nemčijia, EU
TUV Sud Product service GmbH — »Federal consumer product safety act«, ki se navezuje na PPE direktive 89/686 EWG, kot tudi navodila CE.
Vseeno pa se lahko v primeru snežnega plazu pojavijo sile ali situacije, ki jih ni mogoče predvideti in ki lahko privedejo do najhujšega.
Zastopnik, distributer, servis:
ANNAPURNA way d.o.o.
Krakovski nasip 4
Sedež: Švarova 14
1000 Ljubljana
SI-Slovenija
T: 01/ 426-34-28
e: info@annapurna.si

Viri:ABS Avalanche Airbag System (original), slovenski prevod, predstavitev.

Boris Štupar, Komisija za reševanje izpod plazov

Kako se gre v Slovensko?

Thu, 20 Sep 2007 00:00:00 GMT

Gremo v Slovensko!

(Opozorilo: Prispevek nikakor ni mišljen kot vabilo za plezanje Slovenske smeri, kot je prikazano na posnetkih.)

Na internetu sem prebral, da to sploh ni nič takega.

Opis imamo s seboj.

Opremo tudi (v žepu je tudi mobilni telefon!).

Malo bomo popraskali ...

in kot bi mignil, bomo čez ...

Tekst: Jani Bele
Foto: Klemen Volontar

Jesen v gorah

Wed, 12 Sep 2007 00:00:00 GMT

Nastopil je čas, ko ob močnejšem deževju v dolinah lahko v gorah že pada sneg. V začetku septembra je sneg pobelil naše gore precej daleč proti dolinam.

Dan pred načrtovano turo preberimo vremensko napoved. Danes so vremenske napovedi dokaj zanesljive, še posebej za dan do dvai vnaprej. Na internetnih straneh meteorološke službe lahko dobimo tudi dvodnevno napoved za gorski svet:

http://www.arso.gov.si/vreme/napovedi%20in%20podatki/gore.html

Ob jesenskih padavinah z ohladitvami se na še kolikor toliko toplih skalah prvi sneg stopi in ustvari ledeno prevleko, ki jo prekrije še padajoči sneg. Čez dan toplo sonce ojuži zgornjo plast, ki čez noč ponavadi zamrzne. Ne pozabimo, da ob jasnih nočeh v gorah sneg zmrzuje, tudi kadar je temperatura zraka nad ničlo! Ker snežne padavine v tem času še niso obilne, je snežna odeja tanka, zato v takih razmerah ne moremo učinkovito uporabljati cepina in derez.

Če na poti v gore naletimo na zasnežena pobočja brez varnega izteka, raje zaključimo vzpon in se vrnimo v dolino.

V gore s psom

Thu, 09 Aug 2007 00:00:00 GMT

Hoja v gore zahteva od ljudi tudi določeno predpripravo. Vsakdo se mora zavedati, da je to poleg lepih doživetij, sprostitve, telesnega napredovanja tudi odgovorna zadeva. Znanja, ki jih potrebujemo za varno hojo v gore, si lahko pridobimo na več teoretičnih načinov. Iz ustrezne vzgojno-planinske literature, z obiskom tečajev varne hoje in planinske šole, spoznavanjem nevarnosti v gorah, nakupom primerne opreme, branjem planinskih vodnikov in drugimi tematsko podobnimi priročniki. Praktičen del je pametno opraviti z izkušenimi gorniškimi prijatelji, si poiskati družbo v bližnjem planinskem društvu ali pa opraviti izlet v spremstvu planinskih ali gorskih vodnikov. To je pot, ki jo ubira premalo ljudi, saj nasvet na turi lahko pripomore k precej večji varnosti in nasploh večjemu zadovoljstvu. Takšni ljudje vam bodo svetovali, kaj vse potrebujete za doseganje izbranega cilja.

Vse več ljubiteljev gora je tudi ljubiteljev štirinožnih spremljevalcev - psov. V preteklosti le-ti v gorah niso bili prav dobrodošli obiskovalci. Tudi danes so v določenih parkih omejitve, ki pa jih bomo lastniki psov (obiskovalci gora) z zglednim vedenjem poizkušali spremeniti. Obiskovanja gora s psom se je potrebno lotiti načrtno, saj se moramo zavedati, da je tu lastnik v vlogi vodnika. Le tako bomo gore doživljali v polni meri.

Opisana so priporočila, ki jih mora vsak prilagoditi svojim zmožnostim, predhodnemu znanju, željam in potrebam. Naj bodo mišljeni kot spodbuda k razmišljanju, kako se pripraviti na drugačna gorniška dejanja. V gorah si marsikdaj prepuščen sam sebi, pomoč lahko pride tudi prepozno. Zato ne tekmujmo, se ne bahajmo in ne rinimo drugih v težave. Nekaj izletov v gore se je za vedno končalo že pri prvem obisku, zato se je vredno potruditi, da nam bo predvsem prijetno. Gore bodo tam ostale , lahko se vrnemo tudi jutri, boljše pripravljeni in v lepšem vremenu.

Nevarnosti v gorah za ljudi in pse

Marsikdo se vpraša, ali je varno hoditi v gore. Preveč tveganja? Brez nevarnosti si gora ni mogoče zamisliti. Tudi v najbolj nezahtevnih se srečujemo z njimi, vendar si moramo prizadevati, da jih spoznamo in smo jim kos. Pojdimo, vendar si izkušnje nabirajmo postopoma. Težave in izbiro ciljev prilagodimo znanju in telesni pripravljenosti primerno.

Planinci so v grobem razdelili nevarnosti na:

nevarnosti naravnih pojavov: vihar, snežni metež, neurje z dolgotrajnimi nalivi in nevarnostjo strele, snežni plazovi, padajoče kamenje, noč, občutni padci temperature in s tem navadno združena požlejenost in nepredirne megle, ki onemogočajo orientacijo.
nevarnosti v človeku samem: slaba strokovna izobrazba, neznanje, nezadostna oprema, precenjevanje lastnih sposobnosti, podcenjevanje objektivnih težav in nevarnosti posameznih vzponov. V našem primeru pa tudi pri našem štirinožnem spremljevalcu.

O raznoraznih neprijetnostih, ki nas lahko doletijo, se moramo dobro podučiti. Prevzeti odgovornost za dejanje, ki se ga lotevamo, ni samo na nas samih, ampak moramo upoštevati tudi našega psa. V neprijetni situaciji, težavah, se ne bojte poklicati številke 112. V gorah vam bodo pomagali gorski reševalci in tudi vodniki reševalnih psov iz njihovih vrst.

Izbira psa, primernega za gorska potepanja

Načrtno se lahko odločimo, da bo naš pasji spremljevalec, spremljevalec tudi na hribovskih poteh. To lahko pričnemo že ob izbiri psa. Nekatere pasme imajo pač bistvene prednosti, ki jih potrebujejo za vzpone in sestope ( morda najbolj izstopa prav Lundehund). Literature tudi na tem področju ne manjka, saj so v pasemskih standardih omenjene fizične in značajske lastnosti. Ljudje so v preteklosti vzgajali pse za različne potrebe, tudi za delo v težko dostopnih, skalnatih predelih ( Janez Jalen- Ovčar Marko). Morda se danes premalo zavedamo, da lahko takšni psi bistveno lažje hodijo tudi v gore. Na poteh lahko srečaš vsakovrstne pasje spremljevelce, saj se ljudje odločajo tudi po priljubljenosti posamezne pasme. Zavedati se je potrebno, da ostrina, pretiran lovski nagon, plahost, premajhne ali pretirane fizične zmogljivosti, prevelika teža in podobne težave lahko povzročijo nezadovoljstvo in nevarnost tudi pri drugih obiskovalcih ter gorskemu živalstvu. Morda lahko upoštevate tudi, da se ljudje velikih psov bolj bojijo. Prav nič ni prijetno srečanje, ko ti izza roba prisopiha nasproti velik ovčar, z odprtim gobcem, vi pa pred svojimi nogami gledate, kje stopa vaš otrok.

Pri pasemskih psih so zasnove znane, kaj pa se skriva v mešancih bo pokazal čas. Ob pravilni vzgoji in stopnjevanju naporov, je lahko tudi takšen pes izvrsten sopotnik in prijatelj. Pri izbiri spola psa pravega nasveta ni, ker ima vsak svoje prednosti in pomanjkljivosti.

Vzgoja za poti po gorah

Po izbiri psa se posvetimo njegovi vzgoji, saj se moramo zavedati, da mladič v svojem odraščanju ne sme opravljati prevelikih fizičnih naporov. Ta čas izkoristimo za učenje primernega obnašanja v okolju, kjer živi ter gibanje po bolj položnih terenih. V gorah se zadržujejo gamsi, kozorogi, mufloni, ovce in še nekatere divje živali. Pes je že zaradi vonja, ki ga sam oddaja, moteč za njih. Zato se moramo potruditi, da je vpliv čim manjši, brez kakšnega preganjanja in pretiranega lajanja. Imejmo psa na vrvici, dokler ne dosežemo primerne stopnje ubogljivosti.
Vožnja z avtomobilom je nujna, zato mora pes to dobro prenašati. Gozdne ceste so včasih slabo vzdrževane, levih in desnih ovinkov je na pretek, preden prispemo do izhodišča. Naučiti se moramo spoznati, koliko hrane pes potrebuje že zjutraj in ali bo lahko po hranjenju mirno prenašal vožnjo z avtom. Priporočljivo je večkratno hranjenje, tudi potem, ko pes odraste. Sprehode v naravnem okolju podaljšujemo. Poizkušajmo se ravnati po živalih, ki živijo samostojno življenje v naravi. Poglejmo, kdaj lisica ali volkulja vzame mladiče s seboj na ogled okolice in pozneje na lov. Počasi začnemo z izbiro poti, ki imajo tršo podlago. Srečevanja z drugimi psi poizkušamo narediti kar najbolj prijazna. Če se bosta lastnika psov ustavila, pozdravila, prijazno pogovarjala, se bodo tudi psi, ki naj bodo vsaj na začetku pripeti, naučili primernega odnosa. V gorah se je tako ali tako potrebno reči dobro jutro, dober dan. Obstaja celo planinski bonton. Včasih boste naleteli tudi na ljudi, ki psom niso naklonjeni. Najbolje je, da se pes nauči prepoznavati takšne ljudi in mirno krene mimo njih. Verjemite, da se bo ob ljubitelju psov pes ustavil in se pustil pobožati. Nadzor nad psom naj bo stalen. Odpoklic ne sme biti vprašljiv tudi ob še tako motečih dražljajih. V planinske koče je vstop za štirinožce zvečine prepovedan. To je ena od resnih težav, če bi hoteli s psom na večdnevno popotovanje po gorah. Če je s psom, ali seveda s psico vse redu, lahko stopnjujemo trajanje sprehodov. Za mlade pse so primerne predvsem planine, kjer se z avtom pripeljemo do izhodišč, od koder ni večjih višinskih razlik. Tam bodo psi kmalu začutili, da je zrak precej bolj prijeten kot v dolini. Če so planine v poletnem času zasedene z živino, se je potrebno držati pravil, ki so napisana na opozorilnih tablah. Zavedati se moramo, da smo mi le obiskovalci. Če bomo psu in sebi izbrali lepo in ne prevroče vreme, ga kdaj pa kdaj tudi pohvalili, se poigrali z njim, mu ponudili kak priboljšek, bo kmalu spoznal, kaj je prijetno. Na pohodih si vzamemo čas za druženje in telesno aktivnost. Vodo je potrebno v gore nositi s seboj tudi za psa ter ga naučiti, da ne bo pil hladne planinske vode v vročem dnevu, ali pozimi grizel in lizal sneg in led. To in še kaj drugega ( kinološki tečaji) lahko psa naučimo že zelo kmalu, saj je poznejše učenje včasih pogojeno že s storjeno napako. Izkušnja je res najboljša šola, samo šolnina je draga.

Kdaj naprej?

Stopnjevanje telesnih zahtev, psihična stabilnost, ustrezna starost so pokazatelji, kdaj gremo s psom lahko na zahtevnejše terene, kdaj lahko od psa zahtevamo več. Kot je že omenjeno, je najbolje, da področja, na katera se odpravljaš s psom, poznaš že od prej. Lastnik je v tem primeru tudi planinski vodnik. Ko se pes lahko izdatneje obremenjuje, je star že eno leto ali celo več. Ob primernih pripravah so nadaljevanja pravi užitek. Če smo psa že prej navajali na različne ovire, ga primerno spodbujali, bo svojo nadarjenost kmalu pokazal. Zelo primerne so vaje na kinoloških poligonih: različni mostovi, prepreke, tuneli. Za utrjevanje pasjih blazinic poskrbimo na peščenih cestah in kamnitih poteh. V grapah, hudourniških koritih bomo že naleteli na večje kamne, po katerih se bo moral pes povzpeti in nato spustiti. Tako lahko ob prvih resnejših pohodih vadimo s psom.

Stik s skalo

Če bo moral splezati na skalo in se bo nato spustil nazaj, lahko s povečevanjem velikosti skal pripravljamo psa na poglede navzdol in navkreber, ki se jih mora navaditi. Najbolj nespametno bi ravnali, če bi psa kar privedli pred strmo področje in se začeli vzdigovati ali spuščati. Prav tako kot človek se mora tudi pes najprej navaditi. Pogled navzdol je lahko za vrtoglavega hiter konec obiskovanja gora. Pes si ob prehodu na skalo ne more več pomagati z kremplji, ki jih je prej zaril v prst ali travno rušo, zato si načrtno izberimo turo. Če je vroče, pojdimo zgodaj zjutraj in se vrnimo pred sončno pripeko. Najbolje je izbrati markirano planinsko stezo. Če je na vrhu koča in je pot dobro obiskana, so tudi skale na poti manj ostre. Pri ostrih robovih skal, predvsem na visokogorskih kraških planotah, ponavadi se imenujejo »podi«, se lahko poškodujejo blazinice na stopalih. Na ta področja se odpravimo res že z izkušenim, utrjenim psom. Naš nahrbtnik je malo težji, ker nosimo za psa še hrano, vodo, prvo pomoč. Tempo prilagajamo. Pes, ki je pravilno vzgojen, se ne oddaljuje od svojega gospodarja in ni nevaren za druge. Lahko ga imamo spuščenega, sicer pa vztrajajmo pri vrvici. Ovire, kjer se bo pes ustavil, mu pomagajmo premagovati in ga po prehodu pohvalimo. Pes mora biti naučeno miren, ko ga prenesemo. Vsako dobro dejanje naj bo deležno pohvale ali nagrade tako kot pri šolanju psov. Na vrhu ali ob počitkih mu ponudimo vodo in nekaj hrane. Gora navajen pes gre lažje navzdol, vendar mu zaradi pogleda v globino rado zmanjka korajže. Strah pred globino je potrebno prepoznati. Če se noče spustiti, se spustimo predenj in mu pomagajmo.

Premišljeno izbrana tura nam bo pokazala, kaj psu manjka. Pomanjkljivosti odpravljamo na različnih ovirah na varnih krajih, lahko tudi na umetnih ovirah. Pes si težavno mesto, kjer se je ustrašil, zelo dobro zapomni in bo lahko tudi čez več let obstal na tem kraju. Opazovanje psa po prestanih naporih je prav tako pomembno. Posebno pozornost je treba nameniti stanju blazinic. V poletni vročini se naporov izogibajmo, hodimo po severnih straneh gora, gozdovih, rano zjutraj.

Na težje poti

Planinci so gorske poti razdelili na naslednje stopnje težavnosti: lažje, zahtevne in zelo zahtevne. Poleg označenih je v sedanjem času opisanih in uhojenih tudi veliko lovskih poti, prehodov. Težavnost le- teh je težko opisati. Na zahtevnejše poti pojdimo samo v primeru, da pes z veseljem premaguje strme dele na poti. Leto izkušenj na lažjih poteh bo pripomoglo k dobremu telesnemu in duševnemu stanju našega psa. Na zahtevnejših poteh upoštevajmo pasje telo, ki se precej razlikuje od človeškega. Kar za nas ne predstavlja nobenih posebnih težav, je za psa lahko nepremostljiva ovira in tudi obratno. Varnosti posvečajmo največjo možno mero pozornosti. Psi zaradi svojega načina hoje prožijo kamenje precej pogosteje kot človek. To moramo upoštevati in si izbrati drugo pot ali čas, ko na poti ni drugih ljudi. Srečevanje ali prehitevanje je lahko nevarno, saj pes lahko človeka odrine ali mu zmoti korak in pogled. Pri gibanju po strmih terenih je lahko vodenje psa na vrvici dokaj nevarna zadeva. Gorniki si ob napredovanju z vrvjo pomagamo tako, da je eden fiksno pritrjen na umetni ali naravni pripomoček in varuje drugega. Po izteku vrvi zamenjata vlogi. Ob klinih ali jeklenicah je gornik stalno pripet na ta umetna pomagala. Ta dejstva govorijo v prid temu, da je hoja ali plezanje po takšnih področjih s psom na vrvici lahko zelo nevarno. Pes in vodnik drug drugega omejujeta in spravljata v še večjo nevarnost. Naj odsvetovanje takšnih poti ne izzveni kot poveličevanje vrednosti takšnega dejanja ampak kot resno opozorilo. Gornik mora o takšnih dejanjih najprej obvladovati težje gibanje, da lahko pomaga tudi psu. Zato se podajanju na zahtevne poti pristopi le tedaj, ko sta pes in njegov lastnik res pripravljena. Morda to ni nikoli.

Brezpotja

Hoja in plezanje po brezpotjih v gorah je ena od stopenj, ki jo najtežje dosežeš. Poznavanje gore in njenih običajnih dostopov, velika mera izkušenosti in dobre pripravljenosti, zrelost vodnika in psa, je pogoj za dosego tega. Morda je to največje zadovoljstvo, ki ga lahko doživiš v gorah s svojim spremljevalcem. Ni neumesten predlog, da bi se takšnih podvigov lotevali samo zelo izkušeni gorniki, alpinisti, gorski reševalci in psi, ki jih potrebujemo za reševalno delo. Poizkus prehoda, kjer je začrtan alpinistični vzpon, se je že tragično končal.

Sneg

Sneg in zima imata za obiskovalce gora posebne zahteve. Človek si izbere primerna obuvala, dereze, v roko vzame cepin, pes pa je povsem enako oblečen in obut kot poleti. Zato moramo prilagoditi način hoje v gore zimskim razmeram. Najbolje je, da pes hodi v gazi za lastnikom. Nabiranje snega na dlako, naredijo se cele kepe, je lahko prav resen problem. Če je snežna odeja na vrhu zmrznjena, moramo upoštevati dejstvo, da si pes ob ledeni vrhnji skorji ne more pomagati s svojimi kremplji. Drobljenje vrhnje ledene plasti snega lahko na tačkah povzroči poškodbe. Morda je najenostavnejše, da se v takšnem času ne podajamo v preveč strme gore. »Severne« pasme so v tem času v veliki prednosti. Še več, kot da bi se življenje za njih v tem obdobju šele začelo.

Zaključek

Povod za zapis je nastal predvsem zaradi res neverjetne pasje zvestobe. Lastnika, ki se je smrtno poškodoval v gorah, je njegov pasji prijatelj vztrajno čuval. Tudi ob prihodu reševalcev, ki so zaradi netočnih podatkov več dni zaman iskali pogrešanega, se pes ni hotel ločiti od pokojnega lastnika. Koliko časa bi tako čepel ob njem? Morda celo do svojega konca.
Nastal je tudi zaradi »pasje« prijateljice, ki je mnogo prezgodaj odšla. Ne veselih in ne žalostnih dogodkov s psom se ne da pozabiti.

Boris Štupar

Nekaj o nevarnostih strele

Wed, 04 Jul 2007 00:00:00 GMT

Priporočila za preprečevanje nesreč zaradi strele

Prirejeno po Gornikovem svetovalcu, navodilih Mednarodnega združenja za gorsko medicino in drugih priporočilih.

Spoznavanje

Spremljajmo vremenska poročila (pomladne in poletne vročinske nevihte, nevihte ob hladni fronti). Nevihte se pojavljajo tudi v jesenskem in celo zimskem času; največkrat so opoldanske in popoldanske, vendar tudi zjutraj in celo ponoči.

Opazovanje vremena

Bodimo pozorni na opozorilna znamenja (soparno ozračje, kopaste oblake), znamenja za preplah (kopaste oblake, temno vznožje, razcefrane robove, oddaljeno grmenje), skrajno nevarno stanje (razelektritve – dvigovanje las, prasketanje).

Ravnanje

Edino prav je, da pravočasno poiščemo varno zavetje; v nevihti vzpona nikakor ne nadaljujemo.Nobena nevihta ne pride nepričakovano, zato izgovor ne velja. Naš načrt je, da smo zgodaj popoldne že na varnem.
Upoštevajmo pravilo 30 sekund in 30 minut. Prvi del pravila pomeni pogojno varnost, če počakamo, da med bliskom in gromom mine najmanj 30 sekund. Tedaj je nevihta oddaljena 10.800 m (30 s × 360 m/s (hitrost zvoka) = 10.800 m). Drugi del pravila pomeni, da strela lahko udari še 30 minut po zadnjem gromu.

Ukrepanje

Če smo se ušteli in nas ujame nevihta, smo posebno ogroženi na vrhovih, grebenih, blizu osamelih dreves ali pod njimi, ob vodnih žilah in žlebovih, ob vznožju sten, pri vhodih v votline, pod daljnovodi. Zaradi puha strele lahko tudi pademo.

Manj nevarno (nikakor pa ne varno) je v dolinah in globelih 15 m od stene, čepenje pod bivak vrečo, sedenje na nahrbtniku. Kovinski predmeti naj ne bodo nad glavo, ne manj kot 2 m od nas. Ne uporabljajmo telefona in drugih aparatov – izklopimo jih in spravimo v nahrbtnik.
V gozdu lahko stojimo le pri manjših drevesih, vendar 2 m stran od njih.
Če je ljudi več, naj bodo po 3 m narazen in ne v gručah (čepenje v krogu znotraj 2 m okrog objekta – nevarnost stranskega udara strele).
Počakajmo na varnem, da se nevihta oddalji več kot 10 km.

Varno je v poslopju s strelovodom, avtu, letalu, vlaku.

Tomaž Gorenc: Strela je muhasta, ne pozna pravil in se ne drži teorij. (Delo, 15. junija 1983)

Nekaj primerov nesreč zaradi strele iz knjige Spomin in opomin gora, Kronike smrtnih nesreč v slovenskih gorah Franceta Malešiča, Didakta 2005:

Najstarejša znana nesreča zaradi strele pri nas

Leta 1572 je strela ubila Elizabeto Thurn, hčerko graščaka na Starem gradu nad Kamnikom. Grad je bil že leta 1511 poškodoval potres. Po hčerini smrti se je oče preselil v dolino.

Najbolj množična nesreča

Izredno vročega in soparnega dne, 7. avgusta 1741, je bilo v cerkvi na vrhu Donáčke gore veliko število romarjev, največ iz Šentvida pri Ptuju. V strahoviti nevihti je strela v cerkvi povzročila pravi pokol; 59 ljudi mrtvih, veliko ranjenih ali poškodovanih.

Kroglasta strela

Avgusta 1922 v cerkvi na Uršlji gori množica domačinov. Sončen dan je bil nekoliko soparen, na nebu hitro rastoče oblačne gmote. Nenadnemu blisku je sledil pok, po tleh cerkve se je začela valiti kot žoga velika ognjena krogla, ki je prasketala in se prožno odbijala od preprek ter spreminjala smer.

Ljudje so v paniki kričali in se brezglavo poganjali proti izhodu cerkve. Med prerivanjem so pohodili dva majhna otroka. Še preden so ušli, je ognjena krogla poniknila v tla.

Strela oktobra

V Selcah nad Blagovico so oktobra 1907 delali na polju, med nevihto vedrili pod kozolcem, mater ubila strela, druga dva omamila.

Jutranja strela

Med nevihto 30. junija 1882 je ob 8. uri zjutraj v Šmartnem na Pohorju strela treščila v šolo in ubila učitelja in še neko žensko, tretjega pa hudo ranila.

Strela v spomenik

Junija 1922 je v neurju strela poškodovala italijanski spomenik na Krnu. Obtožena zaslapska pastirja sta bila obsojena na večletno ječo. Pri spomeniku so postavili stražo. Strela je ubila dva stražarja. Po enem letu je mednarodna komisija potrdila prve poškodbe zaradi strele.

Strela na Triglavu

Zjutraj, 29. julija 1972, je v nevihtnem vremenu šlo na Triglav deset planincev. Z vrha so sestopali strnjeno po grebenu. Na Malem Triglavu je udarila strela. Štirje so obležali mrtvi, peti je zaradi poškodb kasneje podlegel v bolnišnici. Trije so bili opečeni, eden od njih je imel tudi topo poškodbo na glavi. Deveta je bila duševno pretresena, deseti brez poškodb.

Strela med romarji

V četrtek, 25. julija 1876, je bilo veliko romarjev na shodu v cerkvi na vrhu Sv. Križa nad Belimi vodami. Okrog pete ure slabo vreme in v cerkev udarila strela. Obležali so trije mrtvi, dva moška in ena ženska. Žena je imela otroka na prsih, a ga ni ubilo. Ljudje so padali po tleh kot snopje.

Trije planinci na Skuti

Na vrhu Skute je 29. avgusta 1957 ob 15.30 zadela tri planince, ki so prišli na vrh. Stali so drug ob drugem. Udarila je dva metra stran. Najhuje je poškodovala najbližjega. Največ sledov je bilo na oblekah in preznojenih delih teles. Kovinski predmeti so bili prebiti, kovanci, vžigalnik in žepni nož sprijeti; prebite žepne svetilke ni bilo mogoče odpreti, a jo je bilo še mogoče prižgati.

Strela v kozolec

Pri Radljah se je 18. julija 1876 popoldne 12 ljudi pred nevihto zateklo pod kozolec. Vanj je udarila strela, ubila očeta in sina, hudo ranila neko žensko, druge pa omamila. K sreči je nekomu malo prej odneslo klobuk in je skočil za njim. Priskočil je in pogasil kozolec, sicer bi vsi omamljeni zgoreli. Sčasoma so se vsi zavedli, vendar na noge niso mogli stopiti pol ure.

Najvišji Slovenec

Na vrhu Triglava je 10. avgusta 1978 umrl Ludvik Bunderla iz Zgornjih Gorij, ki je bil z 212 cm višine znan kot najvišji Slovenec. Potem, ko je udarila strela, ga je od strahu za oba sopotnika zadela kap.

Uganka na Kočni

Dva planinca iz Celja sta šla 21. julija 1957 na Jezersko Kočno. Naslednji dan so planinci našli le mrtvo neznano planinko. Kasneje so ugotovili, da je bila takrat nevihta in je tudi enkrat treščilo. Sodnomedicinski strokovnjak pri obdukciji pokojne ni našel vzroka smrti. Posredno je sklepal na morebitno smrt zaradi puha strele, čeprav na vrhu ni bilo sledov. Ostanke pogrešanega sopotnika so našli po enem letu.

Zvesti vodnik

Zemljemerec Antonio von Bosio je 5. julija 1822 vztrajal na vrhu Triglava kljub nevihti. Gorski vodniki so odšli, z njim in njegovim slugo je ostal le 35-letni vodnik Anton Korošec, po domače Cerkovnikov Tonej iz Koprivnika. Večkrat jih je oplazila strela in okrog 11. ure zvečer ubila Korošca. Naslednji dan so ga vodniki z velikimi težavami prinesli v dolino.

Nesreča se je ponovila

Na Vresju nad Nemškim Rovtom je 15. junija 1888 strela v gozdarski koči ubila domačina, kočo pa zažgala, da je v njej zgorel. Vdova se je kasneje ponovno poročila. Tudi drugega moža je 1913. leta ubila strela, skoraj na istem mestu kakor prvega.

Pod drevesom

Na hribu Kojca nad Cerknim so 5. avgusta 1874 kosili travo. Začelo je deževati in so se zatekli pod košato smreko, kose pa so obesili na drevo. V smreko je udarila strela in na mestu ubila tri ljudi, dva hudo in dva lažje ranila.

Na poti iz šole

Junija 1913 se je 8-letna Minca Kralj na poti iz šole na Kamnu nad Martuljkom pred nevihto zatekla pod drevo. Ubila jo je strela.

Priporočila za varno hojo v gore

Tue, 26 Jun 2007 00:00:00 GMT

Vsakršna alpinistična dejanja zahtevajo višjo raven izobrazbe, psihofizične pripravljenosti in opreme, ki presega planinstvo in se je lahko naučimo v alpinistični šoli v okviru alpinističnih odsekov. Brez ustrezne alpinistične izobrazbe so takšni vzponi smrtno nevarni!

Priporočila za varno hojo v gore

Izbira ture

Izberite turo, primerno svoji telesni in duševni pripravljenosti. V večji skupini se je treba prilagoditi zmožnostim najšibkejšega udeleženca. Upoštevajte svoje zdravje in zdravje drugih udeležencev.
Zelo previdni naj bodo srčni bolniki, astmatiki, sladkorni bolniki, ljudje z visokim krvnim tlakom, z alergijami, s čezmerno težo, starejše osebe. Posebno skrb je treba posvetiti otrokom.
Izberite turo, ki jo pozna vsaj eden od udeležencev.
Poleti upoštevajte hudo vročino na južnih straneh in na poteh brez sence, pozimi pa nevarnost snežnih plazov na severozahodnih in severnih do severovzhodnih pobočjih naših gora. V času nevarnosti snežnih plazov v visokogorju izberite ture niže, kjer te nevarnosti ni.
Informacije poiščite pri zanesljivih ljudeh, ki dobro poznajo gore in razmere v njih. To so gorski vodniki in gorski reševalci. Ne nasedajte osebam, ki govorijo o nezahtevnosti ture, sami pa so jo z veliko sreče komaj zmogli.
Ne hodite sami po brezpotjih, za katera ste izvedeli v vodnikih, na spletnih straneh in pri znancih, če nimate tovrstnih izkušenj, ampak si raje najemite gorskega vodnika.

Vreme

Preden se podaste v gore, se prepričajte o primernem vremenu pred turo, med njo in po predvidenem koncu – za zlato rezervo, če se vam tura zavleče.

Upoštevajte:

Naše telo se močno ohlaja že pri plus 10 °C (neprimerna obleka, dež, veter, poškodba, stres bolezen itd.).
Pozimi ob sneženju ali vetru grozijo snežni plazovi.
Spomladi, poleti in jeseni je velika možnost neviht. Upoštevajte pravilo 30 sekund in 30 minut. Pravilo pomeni pogojno varnost, ko mine med bliskom in gromom najmanj 30 sekund. Tedaj je nevihta oddaljena 10.800 m (30 s × 360 m/s (hitrost zvoka) = 10.800 m). Strela lahko udari še 30 minut po zadnjem gromu.
Močno deževje spremeni suhe hudournike v divje reke v zelo kratkem času. Poti postanejo drsne in spolzke.
Gorski reševalci bodo v slabem vremenu potrebovali več časa za dostop do vas, ob nevarnosti strele in snežnih plazov pa jih predvidoma sploh ne bo.
Ponoči, v megli, med sneženjem in pri močnem vetru helikopter ne more leteti v gorah.

Obveščanje

Kadar greste na turo sami ali v skupini, vedno napišite komu, ki ostane doma ali v dolini, kam nameravate iti in kdaj se boste vrnili.
Vpisujte se v vpisne knjige v kočah in na vrhovih, še posebej če ste sami ali v majhni skupini. S tem si lahko reševalci veliko pomagamo v morebitni iskalno-reševalni akciji.

Na turi

Začnite počasi, da se dobro ogrejete.
Tempo naj bo zmeren, primeren tudi za šibkejše udeležence.
Pravočasno se ustavite, slecite odvečna oblačila, kaj popijte.
Za počitek izbirajte varna mesta.
Ob sumu, da lahko na vas pade kamen, si takoj nadenite čelado.
Na izpostavljenih poteh se varujte (uporaba plezalnega pasu in varovalnega kompleta za ferate). Če je koga strah ali se ne počuti dobro, ga je treba navezati (za to potrebujete nekaj znanja – gorski vodniki).
Kadar se kaj zalomi, se morate pravočasno obrniti, gora bo počakala.
Pozimi morate znati hoditi z derezami in uporabljati cepin tudi za zaustavljanje pri zdrsu.
Poleti na snežišču uporabljajte cepin za sekanje stopinj. Še boljša je uporaba derez in cepina.
Ne pozabite na močne UV-žarke v visokogorju (nevarnost snežne slepote, opeklin izpostavljene in nezaščitene kože, možnost sončarice in toplotnega udara). Primerno se zaščitite (sončna očala z UV-zaščito, krema z močnim zaščitnim faktorjem, lahko in zračno pokrivalo za glavo in izbira senčnih poti v vročini).
Sproti zaužijte dovolj hrane in pijače, da ne boste dehidrirali. Kasneje je to težko nadomestiti. V kočah jejte juhe in pijte osvežilne nealkoholne pijače.
V nevihti pohitite v koče, če to ni možno, pa vsaj sestopite z izpostavljenih grebenov. Vzpona v nevihti nikakor ne nadaljujte.
Pri sestopu bodite še posebej previdni, saj tedaj niste več tako zbrani.
Kadar imate na nogah dereze, pazite, da se z njimi ne zapnete v drugo nogo.
Če ste odšli na turo v skupini, ostanite skupaj do vrnitve v dolino.
Če je kak udeleženec zelo utrujen, je bolje prespati v planinski koči kot na vso silo nadaljevati.

Uporaba mobilnega telefona v gorah

Mobilni telefon je elektronska naprava, ki brezhibno deluje v (mestnih) naseljih. Z njim smo povezani s prijatelji, starši, otroki, sodelavci, servisno službo in še s kom. Nanj se lahko skoraj vedno zanesemo. V gorah pa je lahko tudi drugače, zato je tam potrebna previdnost. Pri izbiri ture se ne smemo zanašati na potuho in pomoč mobilnega telefona. Ta nas ne more obvarovati pred padcem kamna na glavo, zdrsom ali pred tem, da se nekje v brezpotju izgubimo. Lahko pa z njim pokličemo pomoč zase ali za koga drugega. Ker je v gorah ponavadi zaradi oddaljenosti postaj, ki sprejemajo in oddajajo GSM-signal, ta zelo slab, se telefonski aparat trudi poiskati najboljši signal. Za to opravilo potrebuje veliko energije in se zato izprazni veliko hitreje kot v dolini. Tudi mraz ni zaveznik majhnih baterij, ki so v aparatih. Zato priporočamo:

Preden se podaste na turo, napolnite baterijo mobilnega telefona.
Na turi naj bo izključen. Vključite ga le, ko ga potrebujete.
Shranjenega imejte pri sebi na toplem in zaščitenega pred vlago, tako znojem kot dežjem.
Če je signal zalo slab, lahko poskusite s SMS-sporočili.

Priporočila alpinistom

Izbira ture oziroma plezalne smeri

Izbirajte plezalne smeri in ture, ki so primerne vašim trenutnim psihofizičnim sposobnostim.
Ne pozabite na soplezalca. Če se na turo odpravljate z manj izkušenim, imejte več rezerve, izbirajte lažje smeri.
Bodite kritični do sebe. Če že dolgo niste plezali, začnite postopno.
Izogibajte se modnim smerem in s tem povezanim gneči, nevarnosti padajočega kamenja, počasnemu napredovanju zaradi več navez hkrati v isti smeri in s tem možnosti nenačrtovanega bivakiranja.
Izbirajte smeri, ki so primerne v trenutnih razmerah.
Kadar je v gorah nevarnost snežnih plazov, se ne odpravite na turo.
Posebno pozimi se lotevajte smeri, ki jih poznate in dobro poznate tudi sestop.

Načrt ture

Vsega alpinističnega znanja, ki ga tečajniki in kasneje mlajši in starejši alpinistični pripravniki dobijo v alpinističnih šolah, ni možno predstaviti v nekaj stavkih, radi pa bi opozorili na vsaj nekaj pomembnih točk, na katere se pri pripravi alpinistične ture ne sme pozabiti:

izbira plezalne smeri
študij dostopa, opisa in skice smeri
možnosti umika iz stene po drugi (lažji) smeri ali polici ali pa s spustom po vrvi
posebno nevarna in zahtevna mesta v steni ali nad njo
mesta, primerna za bivakiranje
sestop (pri nas ponavadi lahko po markirani poti, drugod lahko tudi le s spusti po vrvi)
poraba časa za dostop, vzpon in sestop
za izjemno težke vzpone pomoč kolegov, ki nas opazujejo iz doline ali nam pridejo nasproti na vrh gore
možnost obveščanja o nesreči iz stene (GSM-signal, uporaba radijske postaje)
izbira opreme (poleg plezalne še najnujnejša prva pomoč, bivak vreča ali vsaj alufolija, kadar se načrtuje bivak, oprema za bivakiranje, pozimi plazovna žolna, sonda in lopata, sveča, nož, čelna svetilka, uporaba posebne opreme, šotor itd.)
načrtovanje hrane za vso turo in še nekaj za rezervo
čakanje na primerno vreme in razmere za začetek ture.

Ukrepanje ob nesreči

Če je soplezalec padel v steni, ga spustite do primerne police.
Nudite mu prvo pomoč, kolikor imate znanja, opreme in možnosti na terenu.
Zaščitite ga pred padajočim kamenjem, ledom, mrazom, vetrom.
Pri nas pokličite telefonsko številko 112, v drugih državah pa se prej pozanimajte za pravo (Italija 118, Avstrija 140).
Pri reševanju s helikopterjem poskušajte z obleko dobro vidne barve pokazati, kje ste. Če imate telefonsko ali radijsko zvezo, sporočite pilotu, kje ste.
Kadar helikopter leti blizu stene, je vedno možnost, da se zaradi vetra sproži kamenje. Tudi sami morate biti vpeti v kline oziroma sidrišče.
Če se pomoč ne pričakuje takoj ali kmalu, začnite reševati, kot so vas učili v alpinistični šoli. To je možne le, če je soplezalec laže poškodovan.
Kadar ste prisiljeni bivakirati, se umaknite vetru, snežnim plazovom, vodnim slapovom ob dežju ter padajočemu kamenju in ledu. Ne pozabite, da lahko tudi samo s cepinom izkopljete luknjo za bivakiranje.

Oprema

Za vsak gorniški cilj, ki smo si ga izbrali glede na svojo psihofizično pripravljenost, moramo izbrati ustrezno opremo, od katere sta zelo odvisni kakovost in varnost našega vzpona. Po namembnosti poznamo več vrst opreme: obleko, obutev, zaščitno, tehnično, bivak itd. Danes je na trgu zelo velika izbira opreme različnih proizvajalcev in kakovosti. Zelo pomembno je, da vemo, kakšno opremo potrebujemo, in da vsak kos opreme, ki ga vzamemo s seboj, znamo tudi pravilno uporabljati. Cepin v roki nas ne bo rešil, ce se prej nismo naučili z njim zaustaviti zdrsa. Tudi čelada v nahrbtniku nam ne bo obvarovala glave. Glede na to, da je kvalitetna gorniška oprema dokaj draga, predvsem začetnikom svetujemo, da se posvetujejo s prijatelji gorniki, gorskimi reševalci, alpinisti ali kar s prodajalci. Kljub temu da za različne vrste vzponov potrebujemo različno opremo, pa nekateri kosi morajo vedno z nami v hribe in so del obvezne opreme. Druga oprema, ki je tudi navedena v naslednjih poglavjih, pa je specifična glede na vrsto in težavnost vzpona. Zavedati se je treba, da so temperature tudi poleti v hribih lahko zelo nizke.

Obvezna oprema

Kot smo že rekli, obvezno opremo vedno vzamemo s seboj ne glede na vrsto in zahtevnost vzpona:

alu folija in/ali bivak vreča
osebni komplet prve pomoči
čelna svetilka in baterije
mobilni telefon s polno baterijo
navaden svinčnik in kos papirja.

Planinarjenje poleti

Oprema za hojo po markiranih poteh za eno- ali večdnevne pohode

Enodnevni pohod:

visoki usnjeni pohodni čevlji
debele/volnene nogavice
pohodne hlače
perilo (majica) iz hitro sušečega se materiala
srajca ali puli
flis ali vetrovka
kapa
rokavice
pokrivalo za zaščito pred soncem (kobuk ...)
sončna očala
krema za zaščito pred soncem
(zložljive) pohodne palice
brezalkoholna pijača (čaj, sok, energijski napitek ...)
malica (sendvič, sadje, čokolada, ...)
ustrezen zemljevid, se posebej če ne poznamo terena
čelada, če je pot izpostavljena ali se vije po terenu, kjer je nevarnost padanja kamenja ali manjšega zdrsa

Večdnevni pohod:

enaka oprema kot za enodnevni pohod
dodatno perilo, nogavice in majice, da se lahko preoblečemo
zadostna količina tekočine in hrane
ustrezen zemljevid, lahko še GPS
če načrtujemo spanje po planinskih postojankah, se poznimamo o njihovem obratovalnem času in kapacitetah
če načrtujemo spanje na prostem, potrebujemo ustrezno bivak opremo, kot so spalna vreča, šotor, ležalna podloga, kuhalni pribor ...

Planinarjenje poleti po zahtevnejših poteh

Takšne poti od nas zahtevajo boljšo psihofizično pripravljenost. Za hojo po njih potrebujemo podobno opremo kot za planinarjenje, dodatno pa še zaščitno in tehnično opremo:

enaka oprema kot za hojo po markiranih poteh
čelada
samovarovalni komplet
rokavice (za lažji oprijem jeklenice).

Planinarjenje pozimi

Za zimske pohode potrebujemo več opreme in znanja, ker je teren veliko bolj zahteven in nevaren, dnevi so krajši in temperature nižje. Večina opreme je podobne kot za planinarjenje pozimi, zato je našteta samo oprema, specifična za hojo v zimskih razmerah:

zimski čevlji
termo perilo (majica in hlače)
topla jakna ali puhovka
tople pohodne hlače
vetrne hlače
dodaten par toplih rokavic (kuhana volna)
kapa in/ali podkapa
pohodni cepin
dereze, ki ustrezajo čevljem
plazovna žolna
lopata
sonda.

Turno smučanje

Oprema za turno smučanje je podobna opremi za planinarjenje pozimi. Razlika je v dodatni smučarski opremi:

turne smuči
turnosmučarski čevlji
smučarska očala
koze/psi
srenači.

Alpinistični vzponi poleti in pozimi

Vsakršna alpinistična dejanja zahtevajo višjo raven izobrazbe, psihofizične pripravljenosti in opreme, ki presega planinstvo in se je lahko naučimo v alpinistični soli v okviru alpinističnih odsekov. Brez ustrezne alpinistične izobrazbe so takšni vzponi smrtno nevarni!

Rado Nadvešnik,
predsednik Komisije za vzgojo in reševalno tehniko

Razdelek Oprema pripravil Klemen Sladič, GRS Radovljica

Nevarnost zdrsa na snežišču

Tue, 05 Jun 2007 00:00:00 GMT

Poletna planinska sezona je tik pred vrati in nekatere koče v sredogorju so že odprte, prav tako se bodo kmalu odprle tudi tiste v visokogorju. Letošnja zima res ni bila preveč radodarna s snegom, toda kljub temu je ostalo v visokogorju še nekaj snežišč, tako na južnih, še več pa na severnih pobočjih gora.

Nekateri odseki poti so tako še pod snegom in jih je treba prečiti. Sneg na teh snežiščih je običajno trd, zbit, ponekod že skoraj led. Ob jutrih je še dodatno pomrznjen, tako da je hoja po snežišču zelo otežena ali pa celo nemogoča.

Da bi vseeno lahko varno prečili takšno snežišče, je treba imeti visoke gorniške čevlje z dobrim profilom podplata, cepin, priporočljive so dereze, seveda takšne, ki se lahko namestijo tudi na letni čevelj, odveč ni niti vrv za večje skupine in seveda čelada. Navedena oprema nam bo sicer nekoliko povečala težo v nahrbtniku, ampak nam bo zelo koristila, predvsem pa omogočila varno gibanje v gorah in nas pripeljala na zaželeni cilj. Neumno bi bilo, da bi zaradi nekaj deset metrov snega tvegali zdrs in nesrečo.

Cepin uporabimo tako, da si na roko namestimo zanko, ki jo zategnemo, okel naj gleda nazaj, v pripravljenosti naj bo tudi druga roka, s katero bomo lahko kar najhitreje zagrabili toporišče cepina in se ob morebitnem zdrsu takoj pričeli ustavljati. Tako je cepin zelo dober kot varnostni pripomoček v primeru zdrsa. Seveda si lahko z njim tudi učinkovito vsekamo stopinje v sneg. Če je skupina večja in so v njej nevajeni snega, je treba čez takšno snežišče potegniti vrvno ograjo ali pa take posameznike navezati in jih tako varno spraviti čez snežišče.

Ob sestopih je zelo priljubljeno tudi dričanje po snegu. Takšno početje gorski reševalci odsvetujemo. Na snežiščih so običajno tudi kamenje, led, kotanje, razpoke. Hitrost lahko ob dričanju zelo hitro naraste in je ne obvladujemo več, lahko se spotaknemo in pademo ter pričnemo drseti in se kotaliti, na koncu pa končamo v skalah. Če je možno, sestopimo po kopnem ali po snežišču z uporabo ustrezne opreme.

Pozorni moramo biti tudi na votle predele pod snegom, ki se pojavijo ob skalah in ob raznih preduhih. Tam se nam lahko pod težo telesa udre in hitro pride do poškodb ali pa do izgube ravnotežja in padca.

Pri prečenju snežišč je bolje, da imamo dolge hlače in oblačila z dolgimi rokavi. Že kratek zdrs po snežišču nam lahko podrgne kožo do krvi.

Tako kot za vse drugo se je pametno pred turo pozanimati tudi za razmere na poteh, da se bomo lahko ustrezno pripravili in opremili.

Igor Zlodej,
Društvo GRS Bovec

Napotki obiskovalcem gora

Tue, 15 May 2007 00:00:00 GMT

Za vašo varnost GRZS priporoča:

VSEM OBISKOVALCEM GORA

»Gora ni nora, nor je tisti, ki gre nepripravljen gor.«

IZBIRA TURE

- Izberite turo, primerno svoji telesni in duševni pripravljenosti. V večji skupini se je treba prilagoditi zmožnostim najšibkejšega udeleženca. Upoštevajte svoje zdravje in zdravje drugih udeležencev.

- Zelo previdni naj bodo srčni bolniki, astmatiki, sladkorni bolniki, ljudje z visokim krvnim tlakom, z alergijami, s čezmerno težo, starejše osebe. Posebno skrb je treba posvetiti otrokom.

- Izberite turo, ki jo pozna vsaj eden od udeležencev.

- Poleti upoštevajte hudo vročino na južnih straneh in na poteh brez sence, pozimi pa nevarnost snežnih plazov na severozahodnih in severnih do severovzhodnih pobočjih naših gora. V času nevarnosti snežnih plazov v visokogorju izberite ture niže, kjer te nevarnosti ni.

- Informacije poiščite pri zanesljivih ljudeh, ki dobro poznajo gore in razmere v njih. To so gorski vodniki in gorski reševalci. Ne nasedajte osebam, ki govorijo o nezahtevnosti ture, sami pa so jo z veliko sreče komaj zmogli.

- Ne hodite sami po brezpotjih, za katera ste izvedeli v vodnikih, na spletnih straneh in pri znancih, če nimate tovrstnih izkušenj, ampak si raje najemite gorskega vodnika.

VREME

Preden se podaste v gore, se prepričajte o primernem vremenu pred turo, med njo in po predvidenem koncu – za zlato rezervo, če se vam tura zavleče.

Upoštevajte:

- Naše telo se močno ohlaja že pri plus 10 ⁰C (neprimerna obleka, dež, veter, poškodba, stres bolezen itd.).

- Pozimi ob sneženju ali vetru grozijo snežni plazovi.

- Spomladi, poleti in jeseni je velika možnost neviht. Upoštevajte pravilo 30 sekund in 30 minut. To pomeni pogojno varnost, ko mine med bliskom in gromom najmanj 30 sekund. Tedaj je nevihta oddaljena 10.800 m (30 s × 360 m/s (hitrost zvoka) = 10.800 m). Strela lahko udari še 30 minut po zadnjem gromu.

- Močno deževje spremeni suhe hudournike v divje reke v zelo kratkem času. Poti postanejo drsne in spolzke.

- Gorski reševalci bodo v slabem vremenu potrebovali več časa za dostop do vas, ob nevarnosti strele in snežnih plazov pa jih predvidoma sploh ne bo.

- Ponoči, v megli, med sneženjem in pri močnem vetru helikopter ne more leteti v gorah.

OBVEŠČANJE

- Kadar greste na turo sami ali v skupini, vedno napišite komu, ki ostane doma ali v dolini, kam nameravate iti in kdaj se boste vrnili.

- Vpisujte se v vpisne knjige v kočah in na vrhovih, še posebej če ste sami ali v majhni skupini. S tem si lahko reševalci veliko pomagamo pri morebitni iskalno-reševalni akciji.

NA TURI

- Začnite počasi, da se dobro ogrejete.

- Tempo naj bo zmeren, primeren tudi za šibkejše udeležence.

- Pravočasno se ustavite, slecite odvečna oblačila, kaj popijte.

- Za počitek izbirajte varna mesta.

- Ob sumu, da lahko na vas pade kamen, si takoj nadenite čelado.

- Na izpostavljenih poteh se varujte (uporaba plezalnega pasu in varovalnega kompleta za ferate). Če je koga strah ali se ne počuti dobro, ga je treba navezati (za to potrebujete nekaj znanja – gorski vodniki).

- Kadar se kaj zalomi, se morate pravočasno obrniti, gora bo počakala.

- Pozimi morate znati hoditi z derezami in uporabljati cepin tudi za zaustavljanje pri zdrsu.

- Poleti na snežišču uporabljajte cepin za sekanje stopinj. Še boljša je uporaba derez in cepina.

- Ne pozabite na močne UV-žarke v visokogorju (nevarnost snežne slepote, opeklin izpostavljene in nezaščitene kože, možnost sončarice in toplotnega udara). Primerno se zaščitite (sončna očala z UV-zaščito, krema z močnim zaščitnim faktorjem, lahko in zračno pokrivalo za glavo in izbira senčnih poti v vročini).

- Sproti zaužijte dovolj hrane in pijače, da ne boste dehidrirali. Kasneje je to težko nadomestiti. V kočah jejte juhe in pijte osvežilne nealkoholne pijače.

- V nevihti pohitite v koče, če to ni možno, pa vsaj sestopite z izpostavljenih grebenov. Vzpona v nevihti nikakor ne nadaljujte.

- Pri sestopu bodite še posebej previdni, saj tedaj niste več tako zbrani.

- Kadar imate na nogah dereze, pazite, da se z njimi ne zapnete v drugo nogo.

- Če ste odšli na turo v skupini, ostanite skupaj do vrnitve v dolino.

- Če je kak udeleženec zelo utrujen, je bolje prespati v planinski koči kot na vso silo nadaljevati.

OB NESREČI ALI BOLEZNI

- Kadar ste priče gorski nesreči ali hudi bolezni, pokličite center za obveščanje po telefonu številka 112.

- Na kratko povejte ime in priimek, kje ste, kaj se je zgodilo, koliko je poškodovancev in kakšne so vremenske razmere.

- Kadar ni telefonskega signala, podatke napišite na list papirja in pošljite dva hitra iz skupine do najbližje koče, kjer je obveščevalna točka in imajo radijsko ali telefonsko zvezo z dolino. Ponesrečenca ta čas zaščitite pred vremenskimi vplivi.

- Če ste sami, pokličite 112 in povejte že omenjene podatke. Če ni telefonskega signala, zaščitite poškodovanca in se previdno odpravite do prve obveščevalne točke ali kraja, od koder je telefonski signal.

- Kadar ste prisotni pri reševanju s helikopterjem, poskrbite za lahke predmete, da jih veter, ki ga povzroča propeler, ne vrže v prepad ali – še slabše – potegne med propelerske liste.

- Če ste zraven poškodovanca in opazite helikopter, ki vas išče, vzemite dobro vidno obleko ali drug predmet in se postavite na vidno mesto, če je možno, ne v senco. Mahajte toliko časa, da vas opazi. Nato iztegnite obe roki visoko v zrak, v obliki Y (to pomeni yes: da, potrebujem pomoč). Ko se vam helikopter približa, počepnite k poškodovancu in se primite česa težkega ali močnega drevesa, če ste v steni, pa se vpnite v kline ali pripnite na jeklenico, kajti piš helikopterja vas lahko vrže po tleh ali čez steno. Tako počakajte, da pride do vas reševalec letalec in zdravnik. Če imate mobilni telefon, lahko, takoj ko vidite, da vas išče helikopter, pokličete 112 in operaterju poveste, kdo ste in naj vas zveže s pilotom reševalnega helikopterja. Temu povejte, kje ste oziroma kam naj leti, da vas bo našel.

- Kadar ste pri ponesrečencu in čakate reševalce, spravite poškodovanca na varno mesto in ga zavarujte pred ohlajanjem. Nudite mu tudi prvo pomoč, kolikor jo znate in imate na razpolago opreme. Poskrbite tudi zase. Če slišite reševalce, da vas kličejo, se jim le oglasite.

- Pozimi v sneg izkopljite luknjo in se zavijte v bivak vrečo. V snežni luknji ni vetra in v njej temperatura nikoli ne pade na manj kot minus 5 ^oC.

UPORABA MOBILNEGA TELEFONA V GORAH

Mobilni telefon je elektronska naprava, ki brezhibno deluje v (mestnih) naseljih. Z njim smo povezani s prijatelji, starši, otroki, sodelavci, servisno službo in še s kom. Nanj se lahko skoraj vedno zanesemo. V gorah pa je lahko tudi drugače, zato je tam potrebna previdnost. Pri izbiri ture se ne smemo zanašati na potuho in pomoč mobilnega telefona. Ta nas ne more obvarovati pred padcem kamenja na glavo, zdrsom ali pred tem, da se nekje v brezpotju izgubimo. Lahko pa z njim pokličemo pomoč zase ali za koga drugega. Ker je v gorah ponavadi zaradi oddaljenosti postaj, ki sprejemajo in oddajajo GSM-signal, ta zelo slab, se telefonski aparat trudi poiskati najboljši signal. Za to opravilo potrebuje veliko energije in se zato izprazni veliko hitreje kot v dolini. Tudi mraz ni zaveznik majhnih baterij, ki so v aparatih.

Zato priporočamo:

- Preden se podaste na turo, napolnite baterijo mobilnega telefona.

- Na turi naj bo izključen. Vključite ga le, ko ga potrebujete.

- Shranjenega imejte pri sebi na toplem in zaščitenega pred vlago, tako znojem kot dežjem.

- Če je signal zalo slab, lahko poskusite s SMS-sporočili.

Priporočila alpinistom

Znani starejši alpinist je dejal: »Ni težko postati alpinist, težko je postati star alpinist.«

Upoštevajte stari ljudski rek: »Izkušnja je najboljša šola, le šolnina je draga.«

Izbira ture oziroma plezalne smeri

- Izbirajte plezalne smeri in ture, ki so primerne vašim trenutnim psihofizičnim sposobnostim.

- Ne pozabite na soplezalca. Če se na turo odpravljate z manj izkušenim, imejte več rezerve, izbirajte lažje smeri.

- Bodite kritični do sebe. Če že dolgo niste plezali, začnite postopno.

- Izogibajte se modnim smerem in s tem povezanim gneči, nevarnosti padajočega kamenja, počasnemu napredovanju zaradi več navez hkrati v isti smeri in s tem možnosti nenačrtovanega bivakiranja.

- Izbirajte smeri, ki so primerne v trenutnih razmerah.

- Kadar je v gorah nevarnost snežnih plazov, se ne odpravite na turo.

- Posebno pozimi se lotevajte smeri, ki jih poznate in dobro poznate tudi sestop.

Načrt ture

Vsega alpinističnega znanja, ki ga tečajniki in kasneje mlajši in starejši alpinistični pripravniki dobijo v alpinističnih šolah, ni možno predstaviti v nekaj stavkih, radi pa bi opozorili na vsaj nekaj pomembnih točk, na katere se pri pripravi alpinistične ture ne sme pozabiti:

- izbira plezalne smeri;

- študij dostopa, opisa in skice smeri;

- možnosti umika iz stene po drugi (lažji) smeri ali polici ali pa s spustom po vrvi;

- posebno nevarna in zahtevna mesta v steni ali nad njo;

- mesta, primerna za bivakiranje;

- sestop (pri nas ponavadi lahko po markirani poti, drugod lahko tudi le s spusti po vrvi);

- poraba časa za dostop, vzpon in sestop;

- za izjemno težke vzpone pomoč kolegov, ki nas opazujejo iz doline ali nam pridejo nasproti na vrh gore;

- možnost obveščanja o nesreči iz stene (GSM-signal, uporaba radijske postaje);

- izbira opreme (poleg plezalne še najnujnejša prva pomoč, bivak vreča ali vsaj alufolija, kadar se načrtuje bivak, oprema za bivakiranje, pozimi plazovna žolna, sonda in lopata, sveča, nož, čelna svetilka, uporaba posebne opreme, šotor itd.);

- načrtovanje hrane za vso turo in še nekaj za rezervo;

- čakanje na primerno vreme in razmere za začetek ture.

Ukrepanje ob nesreči

- Če je soplezalec padel v steni, ga spustite do primerne police.

- Nudite mu prvo pomoč, kolikor imate znanja, opreme in možnosti na terenu.

- Zaščitite ga pred padajočim kamenjem, ledom, mrazom, vetrom.

- Pri nas pokličite telefonsko številko 112, v drugih državah pa se prej pozanimajte za pravo (Italija 118, Avstrija 140).

- Pri reševanju s helikopterjem poskušajte z obleko dobro vidne barve pokazati, kje ste. Če imate telefonsko ali radijsko zvezo, sporočite pilotu, kje ste.

- Kadar helikopter leti blizu stene, je vedno možnost, da se zaradi vetra sproži kamenje. Tudi sami morate biti vpeti v kline oziroma sidrišče.

- Če se pomoč ne pričakuje takoj ali kmalu, začnite reševati, kot so vas učili v alpinistični šoli. To je možne le, če je soplezalec laže poškodovan.

- Kadar ste prisiljeni bivakirati, se umaknite vetru, snežnim plazovom, vodnim slapovom ob dežju ter padajočemu kamenju in ledu. Ne pozabite, da lahko tudi samo s cepinom izkopljete luknjo za bivakiranje.

Rado Nadvešnik,

predsednik Komisije za vzgojo in reševalno tehniko

Pozimi v gore

Mon, 27 Nov 2006 00:00:00 GMT

Ko se pozimi odpravljamo v gore, moramo pripravo ture in opremo prilagoditi nekaterim dejstvom: temperature so nizke, dan je kratek, planinske koče so zaprte, markacije so prekrite s snegom, obiskovalci so redki in sneg preti z dvema nevarnostma: zdrsom in plazom. Kako se bomo pripravili na turo, je odvisno tudi od tega, kako visoko nameravamo iti: do gozdne meje ali še više. Pozimi se podaja v gore kar veliko ljudi, katerih cilj so v glavnem koče (pa čeprav zaprte), do katerih vodijo poti še po gozdu. Zaradi mnogih stopinj, predvsem pa zaradi drsanja sestopajočih po gazi, se take poti kmalu spremenijo v drsalnice – lep primer je Šmarna gora, kjer je vsako zimo kar nekaj poškodb zaradi zdrsa. Čevlje lahko obdržimo še poletne pohodne. Na podplate si pritrdimo štirozobe žabice, pri katerih se včasih šele pri sestopu prepričamo o pravilnosti svoje odločitve. S pohodnimi palicami še povečamo svojo stabilnost. Včasih nam tudi pot po gozdu že lahko postreže z nevarnostimi, na katere zagotovo naletimo kje više. To so predvsem grabni, po katerih mimogrede pribrzi kakšen plaz. Pri prečenju gozdnatih pobočij, prerezanih z grabni, ob morebitnem zdrsu nikakor ne moremo računati, da se bomo ustavili ob kakšnem drevesu. In če je pobočje strmo, je tudi možnost zaustavitve ob drevesu pogosto zelo boleča rešitev. Zato raje večkrat ocenimo, kje in kako bi se naš možni zdrs lahko končal, in če imamo od tehnične opreme samo zgoraj omenjeno, raje zaključimo vzpon.

Za vzpone nad gozdno mejo moramo poleg kondicije poskrbeti še za dodatno osebno in tehnično opremo. Mehki pohodni čevlji nam ne zadoščajo več, ampak si preskrbimo težje, pri katerih ob uporabi derez ne prihaja do bolečega zvijanja v gležnjih. Žabice nam za napredovanje nikakor ne zadoščajo, ampak si nabavimo dereze z 12 zobmi in po možnosti avtomatskim zapenjanjem. Če opazimo, da bi se možni zdrs kljub derezam ne končal samo nekaj metrov niže, takoj pospravimo pohodne palice in vzemimo v roke cepin. Uporabe cepina in derez se ne bomo naučili v enem dnevu. Naj nam pokaže tisti, ki to že obvlada, mi pa moramo trenirati in še enkrat trenirati (predvsem zaustavljanje s cepinom), kajti ko bomo to zares potrebovali, bomo morali ravnati nagonsko, brez razmišljanja. Zaradi hitrosti drsenja imamo za uspešno ustavitev zdrsa na voljo le nekaj sekund.

Druga nevarnost, na katero moramo računati pozimi v gorah, so plazovi. Na žalost je pri nas še razširjeno mišljenje, da plazovi ogrožajo predvsem turne smučarje. Analize nesreč zaradi plazov kažejo, da je znatno več primerov, ko so plazovi pokopali tiste, ki so se gibali peš. Za varnejše gibanje po plazovitem terenu je na prvem mestu (pred raznimi tehničnimi pripomočki) naše preventivno ravnanje: pridobivanje informacij o višini novozapadlega snega (če zapade več kot 50 cm snega, nekaj dni ne hodimo v gore), temperaturah, moči in smeri vetra. Na terenu opravimo prerez snežne odeje, s katerim ugotovimo njeno stabilnost, glede na oblike pobočij ocenimo, kje so mesta s povečano nevarnostjo, pri gibanju upoštevamo pravila o varni medsebojni razdalji. Na koncu se opremimo še s plazovno žolno, sondo in lopato. In to ne le eden v skupini, ampak vsi.

Vremenske razmere so v gorah pozimi znatno hujše kot poleti. Na to računajmo, ko bomo pripravljali topla oblačila, tako za nase kot za v nahrbtnik. Kapa, dvojne rokavice, gamaše, topla pijača, krema za sončenje in še kaj bi se našlo.

Jani Bele, KINFO GRZ Slovenije

Hoja v gore jeseni

Sat, 18 Nov 2006 00:00:00 GMT

Pri hoji v gore jeseni oz. sami pripravi na vzpon moramo upoštevati nekaj dejavnikov, ki se pojavijo s tem časom: krajši dan, večinoma zaprte planinske koče, nizke temperature zjutraj, zvečer in v senčnih legah, manjše število drugih obiskovalcev...

Tistega, ki hodi vsaj z majhno mero odgovornosti v gore poleti, te novonastale razmere ne bodo presenetile, saj so baterijska svetilka, kapa, rokavice in topla obleka stalno v njegovem nahrbtniku. Turo planirajmo tako, da bomo tudi z malo rezerve prišli v dolino še pred temo. Pri malo daljši turi pa bomo morali žrtvovati nekaj jutranjega spanca.

Kakšne posebne dodatne opreme ne potrebujemo. Za hojo nam še vedno zadoščajo visoki pohodni čevlji z rebrastim gumijastim podplatom - z opozorilom na dodatne nevarnosti, ki se lahko pojavijo na poti. Jutranja megla in zmrzal povzročita, da nam na kakšni korenini ali gladki skali ob nepravilnem koraku bliskovito zdrsne. In če je vse skupaj še prekrito z odpadlim listjem, moramo biti še dodatno previdni, da se ne znajdemo na zadnji plati ali pod potjo. Za povečanje stabilnosti s pridom uporabljamo pohodne palice.

Da nas v tem času lahko v gorah preseneti sneg, skoraj ne moremo govoriti, kajti to je nekaj čisto normalnega. Novozapadli sneg predstavlja še posebno nevarnost. Prve snežinke se ob dotiku s še kolikor toliko toplo skalo stopijo, zaradi nizkih temperatur zmrznejo in na skalah nastane ledena prevleka. Na to zapade še tanka snežna plast in zopet se vse skupaj spremeni v nepredvidljivo drsalnico. Najbolj neugodno pri vsem tem je dejstvo, da zaradi tanke snežne odeje ne moremo učinkovito oporabljati cepina in derez, obveznih tehničnih pripomočkov pri hoji v gore pozimi. Z vso odgovornostjo se raje odpovejmo svojemu cilju. Če vedno manj močno sonce še stopi sneg, je to v glavnem na južnih straneh, na severnih pa lahko računamo z vsem prej omenjenim, na kar moramo tudi biti pozorni pri izbiri ture.

Jeseni zahajajo v višje gore v glavnem tisti, ki so redni obiskovalci gora in zato pri njih fizična pripravljenost ni vprašljiva. Je pa prav ta velikokrat vzrok za nesrečo, kajti mnogi porabijo za dosego vrha zadnje atome svojih moči, pred njimi pa je še dosti težji povratek v dolino. Ravno na sestopih se zgodi največ nesreč.

Seznanitev z vremensko napovedjo je eno od osnovnih dejanj pri pripravi na turo. Služi nam pri izdelavi plana ture, velikokrat pa sploh odloča, ali bomo šli na turo ali ne. Pri dokaj zanesljivih napovedih se skoraj ne moremo več izgovarjati, da nas je vreme presenetilo.

Nesreč v jesenskem času je manj, predvsem zaradi manjšega števila obiskovalcev. Vzroki so zgoraj omenjene nevarnosti. Največ je torej zdrsov in padcev.

In za konec: jesen je čas za romantike v gorah. Takrat se mnogi odpravijo v gore s fotoaparatom ali pa kar tako, na kakšno potepanje, kajti paleta barv, ki nam jih ponujajo razgledi, je brezmejna.

Jani Bele, Gorska reševalna zveza Slovenije

Gore ne dopuščajo napak - nekaj napotkov za varno gibanje v gorah

Fri, 02 Jun 2006 00:00:00 GMT

Gradivo predstavljeno na novinarski konferenci GRS 31. maj 2006

Napotke in priporočila za varno hojo ponavljamo vsako leto. Nič hudega , če jih slišimo večkrat, pomembno je, da postorimo vse da s svojim gibanjem v gorah ne ogrožamo sebe in drugih. Da gore ne dopuščajo napak pove tudi dejstvo, da so gore, do začetka poletne sezone, zahtevale že 7 smrtnih žrtev med gorniki.

Nekaj pomembnih opozoril in napotkov obiskovalcem gora pred začetkom poletne sezone:

1. Snežišča, ki bodo ostala pozno v poletje ali celo leto zlasti na severnih in senčnih legah. Izberimo si kopne ure po južnih pobočjih. Če pa se že podamo na ture, kjer nas bo zlasti zjutraj pričakal pomrznjen sneg – se primerno opremimo (dobra obutev , cepin,…)

2. Padajoče kamenje, odlomi . Nevarnost padajočega kamenja je stalna, zlasti nevarno v pomladanskem in poletnem času, ki skopni sneg. Nosimo čelado!

3. Nevihte (nevarnost vročinskih neviht v popoldanskem času, spremljajmo vremensko napoved, ture začnemo zgodaj in kmalu končamo)

4. če naletimo na snežišče, ki nima varnega izteka in smo brez opreme (cepin in dereze), se obrnimo (zdrsi).
5. Sleherno leto moramo svoje cilje izbirati postopno, tako glede trajanja izleta, višinske razlike kot tudi težavnosti (pridobivamo telesno kondicijo).

6. preden se odpravimo na daljšo, celodnevno turo, opravimo nekaj krajših tur: da dobimo kondicijo in s tem preizkusimo sebe in opremo (telesna nepripravljenost).

7. za dolge ture si raje vzemimo dva dneva ne pretiravajmo z 'divjanjem' po poteh

8. preberimo kakšno literaturo o gibanju v gorah, nevarnostih, prehrani, opremi, vremenoslovju – še kako lahko potrebujemo ta pravila, nasvete in napotke.

9. seznanimo se, kaj pomeni oznaka poti: lahka, zahtevna, zelo zahtevna: kakšne težave nas bodo čakale in kakšno opremo bomo potrebovali

10. vpisujmo se v vpisne knjige

11. Ko gremo v gore v skupini, se nikoli ne ločimo od nje. Hodimo vedno skupaj. Če smo se odločili, da gremo na turo skupaj, se tako tudi vrnimo.

12. Na zahtevnih poteh upoštevajmo, da so poti in varovala lahko tudi poškodovana. Podatek o poškodbah poti ali varoval, opozorimo druge in javimo stanje na PZS.

13. na turah, ki so označene kot zahtevne uporabljajmo obvezno čelado, na zelo zahtevnih pa še samovarovalni komplet. Za vzpenjanje po jeklenicah so koristne rokavice - najbolje kolesarske.

14. veliko se jih bo odpravilo v tuje gore, kjer bodo hodili po ledenikih.Upoštevajmo navodila o varni hoji po ledenikih in se naučimo reševanja iz ledeniških razpok že doma.

15. Mobilni telefoni nam lahko v primeru nesreče veliko pomagajo oz. zelo skrajšajo odzivni čas do prihoda reševalcev na mesto nesreče. Naj bo baterija napolnjena in ne uporabljajmo ga po nepotrebnem. Upoštevajmo, da pokritost gorskega sveta s signalom našega aparata ni popolna in možnost sporočanja naše morebitne stiske ni vedno zanesljiva.

Napotki za varno hojo pozimi

Sun, 12 Feb 2006 00:00:00 GMT

NEKAJ NAPOTKOV ZA VARNO GIBANJE V GORAH V ZIMSKIH RAZMERAH

Iz gradiva predstavljenega javnosti na novinarski konferenci pred pričetkom zimske sezone.

- obnovimo znanje o gibanju v gorah pozimi (priročniki, razgovori z izkušenimi, …

- če smo začetniki se vključimo v planinske ali alpinistične tečaje,

- preverimo stanje opreme, ki jo preko poletja nismo uporabljali (cepin dereze, lavinska žolna, smuči, )

- vadimo pravilno uporabo cepina, vadimo zaustavljanje s cepinom, vadimo hojo z derezami pred začetkom sezone. Hojo z derezami in zaustavljanje s cepinom vadimo na varnem terenu!

- uporaba planinskih palic in derez ni dobra kombinacija – ob padcu je lahko tudi usodna. Kadar so na nogah dereze je v roki cepin.

- posvetimo posebno pozornost načrtu ture, saj je od dobre priprave v veliki meri odvisna srečna vrnitev.

- pomislimo na to, da se razmere v gorah hitro spreminjajo in da so lahko povsem drugačne od pričakovanih ali napovedanih, zato vzemimo s seboj tudi opremo, ki bi jo lahko utegnili potrebovati.

- spremljajmo vremensko napoved, upoštevajmo podatke o višini snežne odeje, upoštevajmo stopnjo nevarnosti proženja snežnih plazov, pozanimajmo se in upoštevajmo nevarnost proženja snežnih plazov za področje kamor smo namenjeni, saj področne nevarnosti lahko odstopajo (so večje) od napovedane splošne nevarnosti proženja snežnih plazov po 5 stopenjski lestvici.

- ne uporabljajmo mobilni telefon po nepotrebnem. Ne izpostavljajmo ga vlagi in mrazu saj se baterije hitro praznijo. Varčujmo z baterijami, da nam ne odpovedo v trenutku, ki bi telefon morali zares uporabiti.

- ne pozabimo na osnovna načela, ki veljajo za vsako turo in za vse gornike in pohodnike: ne precenjujmo lastnih zmožnosti, posvetujmo se pred turo z bolj izkušenimi, napovejmo potek in vrnitev s ture.

Pripravil: Janez Kosec

Napotki in nasveti GRS pri gibanju v gorah v poletni sezoni

Fri, 15 Jul 2005 00:00:00 GMT

Opomnik na kaj nas v gorah lahko doleti in na kaj moramo biti posebej pozorni:

• padajoče kamenje na izpostavljenih mestih

• številna snežišča , ki bodo na severnih straneh ostala še dolgo v poletje

• nevihte in s tem nevarnost strele

Nedavni potres v Posočju je marsikoga neprijetno presenetil tudi v gorah. Zaradi tega je bilo tudi veliko ogroženih in poškodovanih planincev, eden pa se je celo smrtno ponesrečil. Gorski reševalci v Bovcu in Tolminu so imeli veliko dela. Tudi po umiritvi tal na potresnem območju še vedno obstaja stalna nevarnost padajočega kamenja iz krušljivih sten . To pa ne velja samo za potresno območje, ampak za ves naš visokogorski svet. Proženje kamenja, ki je običajno najmočnejše po otoplitvah v pomladanskem in zgodnjem poletnem času, se je zaradi letošnjih obilnih snežnih padavin in nedavnega tresenja, raztegnilo skozi vso sezono.

Za zaščito priporočamo nošenje čelade in upoštevanje navodil za kar najbolj varno gibanje na planinskih poteh.

Druga nevarnost so po letošnji dolgi zimi številna snežišča , ki bodo na severnih straneh ostala še dolgo v poletje. Za veliko večino planincev je najbolj priporočljivo, da se ne podajajo na poti, na katerih so snežišča, ki se jim ni mogoče izogniti. Če imamo s seboj cepin in dereze , a ne vemo, kako jih je treba uporabljati in se tega tudi nismo praktično naučili v planinski šoli, smo zaradi lažnega občutka varnosti v resnici še bolj izpostavljeni nesreči. Uporabe te opreme se sami ne moremo pravočasno in varno naučiti.

Tretja nevarnost, na katero želimo posebej opozoriti, so nevihte in s tem nevarnost strele . Zato spremljajmo vremensko napoved, načrtujmo temu primerne ture. Če se kljub temu znajdemo v takšnih okoliščinah, ukrepajmo hitro in brez panike: umaknimo se z grebenov in drugih izpostavljenih mest, vedrimo čepe, pod večjimi stenami (ne pod drevesi!), vendar vsaj nekaj metrov stran in nekaj metrov narazen. V votlinah je varneje čepeti na sredini. Kovinski predmeti naj ne segajo nad naše rame, odložimo jih nekaj metrov stran, mobilni telefon pa spravimo kar najgloblje v nahrbtnik.

Poleg teh treh nevarnosti naj poudarimo še nekaj nič manj pomembnih napotkov in nasvetov za varnejše gibanje v gorah:

• Priporočamo, da si za vsako turo izdelamo načrt izleta . V mislih imamo podroben načrt, v katerem si bomo določili cilj izleta, razdelili turo na odseke in te odseke tudi časovno ovrednotili. Tako bomo lahko natančneje (z določeno rezervo seveda) določili tudi uro povratka domov. Drugo, kar bo vidno iz tega načrta, bo čas , ki ga bomo porabili za turo. Zastavili si bomo vprašanje, ali smo letos že opravili kakšno podobno turo, ali smo jo sploh sposobni izvesti, ne da bi se po nepotrebnem izpostavljali in ali morda ne presega naše sposobnosti. Iz načrta izleta bomo ugotovili telesno in duševno zahtevnost našega cilja, potrebno strokovno znanje in opremo. Morda bomo ugotovili, da želenemu cilju sami nismo kos in ga bomo odložili ali si bomo poiskali vodnika.

• Planinski zemljevidi prikazujejo ves naš gorski svet. Vzemimo zemljevid in poglejmo, kje bomo hodili, preberimo si vodnike. V 47 primerih so planinci zašli, v 6 pa so se prepozno vrnili s ture, kar je povzročilo skrb domačih, reševalcem pa še eno iskalno akcijo. Zadostni razlogi torej, da opozarjamo na boljšo in kvalitetnejšo pripravo na turo, oziroma upoštevanje predloga glede načrta. Prav tako med turo puščajmo sled, kje smo hodili in do kam smo prišli. Ne sicer s smetmi, ki bi jih odmetavali vsevprek, ampak z vpisom v vpisnih knjigah po planinskih postojankah in na vrhovih.

• Na poteh v visokogorju, na mestih kjer je pot tako speljana, da lahko zgornji planinci ali celo živali sprožijo kamenje, nosimo čelado .

• Imejmo varnostni ( plezalni) pas in samovarovalni komplet , kadar hodimo po zelo zahtevnih poteh in poteh s stalnimi varovali (uporabe se navadimo že prej, pred odhodom pa tudi to opremo še posebej preverimo).

• Sleherno leto moramo svoje cilje izbirati postopno, tako glede trajanja izleta, višinske razlike kot tudi težavnosti (zahtevnosti).

• Na trgu je polno raznovrstne obutve. Upoštevajmo, da nogo oziroma gleženj najbolje varuje visok čevelj , ki ima rebrasti vibram podplat. To ni zanemarljiv podatek, saj je padec najpogostejši vzrok nesreče in tudi zdrsi so med prvimi vzroki. Ankete so pokazale, da visoke čevlje nosita le dve tretjini pohodnikov.

• Na zahtevne ture ne hodimo sami .

• Kdor ima namero hoditi na zahtevne ture, naj se vključi v planinsko šolo , tečaj varne hoje v gore, nujno pa je, da si prebere literaturo o temSkratka, nabere naj si potrebno znanje že v dolini in pridobi izkušnje na predhodnih lažjih turah. Svetujemo, da si začetnik ali oseba s premalo izkušenj in znanja to pridobi na organiziranih izletih .

• Med hojopo gorah v skupini, se nikoli ne ločimo od nje, ampak hodimo vedno skupaj . Če smo se odločili, da gremo na turo skupaj, se tako tudi vrnimo.

• Na zahtevnih poteh upoštevajmo, da so poti in varovala lahko tudi poškodovana. Zaradi varnosti je prav, da se planinci pozanimamo o dejanskem stanju poti in markiranja. Podatek o poškodbah poti ali varoval sporočimo na Komisijo za pota PZS.

• Mobilni telefoni nam lahko v primeru nesreče veliko pomagajo oziroma zelo skrajšajo čas do prihoda reševalcev na mesto nesreče. Zato vzemimo telefon s seboj na turo. Naj bo baterija napolnjena in ne uporabljajmo ga po nepotrebnem. Vendar naj telefon ne bo izgovor za brezglavo divjanje po gorah. Zaradi zelo razgibanega sveta imejmo v mislih dejstvo, da pokritost gorskega sveta s signalom našega aparata ni popolna in možnost sporočanja naše morebitne stiske ni zanesljiva.

• Vsi, ki so bolni, ali so preboleli katero od bolezni, naj se pred prvim izletom v gore posvetujejo z zdravnikom o nameravani turi. Upoštevajo naj nasvete zdravnika in se po njih tudi ravnajo. Obolelih je v gorah vedno več. V lanskem letu je bila bolezen vzrok nesreče v 30 primerih, kar predstavlja 8 % vseh nesreč.

Po številu se največ nesreč zgodi v poletnih mesecih (52% vseh nesreč v letu). Tedensko se v polletni sezoni v povprečju zgodi 10 gorskih nesreč. Izstopal je teden v času potresa, ko so gorski reševalci posredovali v 15 gorskih nesrečah.

Dežurna ekipa na Brniku ima ob koncu tedna veliko dela in občasno se dogaja, da bi morala posredovati na več akcijah hkrati, saj se nesreče dogajajo hkrati na več različnih območjih.

Glavni vzroki nesreč so zdrsi in padci, ki jih je zaradi prečenja snežišč v višje ležečih območjih še precej in bodo nevarna kar skozi celo sezono. Na tolminskem imamo veliko dela s pobiranjem padalcev po mehkih pristankih na drevesih ali trših na tleh (23 primerov že letos). V dosedanjih letošnjih nesrečah je bilo udeleženih 20 % tujcev.

GRS Slovenije - Podkomisija za informiranje

Janez Kosec

Nekaj informacij o delu gorskih reševalcev in Priporočila za varnejšo hojo in gibanje v gorskem svetu

Fri, 15 Jul 2005 00:00:00 GMT

Reševalno delo v letošnjem letu

Glavna poletna planinska sezona se je začela in skoraj vsak dan se v gorah nekaj dogaja. Na začetku julija 2004 je Gorska reševalna služba v Sloveniji (GRS) opravila 100 reševalnih akcij s približno enakim številom ponesrečenih od tega smo v dolino prinesli skupaj 13 smrtnih žrtev, od tega jih je bilo 7 gorniških.

Kot pojasnilo za gorniške in ostale nesreče: GRS je bila ustanovljena za pomoč in reševanje ponesrečenih v gorah. S svojo tehniko in znanjem pa se je krog reševanja razširil na vse nesreče ki se zgodijo v gorskem nedostopnem terenu ali tam kjer reševalci s svojo tehniko in znanjem lahko reševanje opravijo. Pod negorniške nesreče spadajo ponesrečeni iz ne planinske dejavnosti kot so: jadralni padalci, gorski kolesarji, soteskarji, sankači, gozdarji in ostali delavci v gorskem svetu,
Statistika govori, da število negorniških nesreč iz leta v leto narašča - več adrenalina: več nesreč. V celotni strukturi vseh akcij GRS je bilo lani negorniških že 39%. Zlasti velik delež teh nesreč nosijo jadralni padalci predvsem na tolminskem predelu.

Opozorila na nevarnost

Če primerjam razmere v lanski poletni sezoni z letošnjimi je razlika velika, saj smo bili zadnja leta, zlasti pa lani, navajeni suhih poti in zanesljivega vremena. Letošnje razmere so, vsaj sedaj na začetku sezone, drugačne: deli poti so v višjih, predvsem senčnih legah, pokriti s snegom. Nevarnost zdrsov na poteh je velika: bodisi, pri prečenju snežišč ali pa je na poteh posuto okrušeno kamenje.
V višjih legah je marsikje na poteh še sneg in gladke stopinje preko snežišč, so zjutraj lahko pomrznjene, v popoldanskem času pa razmehčana zgornja plast v snegu daje lažen občutek varnosti, saj se pod to plastjo skriva nevarna plast ledu.
Druga velika nevarnost je padajoče kamenje, ki se vsako pomlad in v začetku poletja kruši s sten ali pa ga sprožijo obiskovalci sami.
Iz vzrokov nesreč, kar se jih je že zgodilo v letošnji poletni sezoni, je zdrs na prvem mestu.
Na Brniku smo v času največje planinske sezone (junij - september) med vikendi uvedli dežurno ekipo za reševanje v gorah. V treh poletnih mesecih se zgodi približno polovica vseh gorskih nesreč v celem letu. Dežurno ekipo na Brniku sestavljajo: helikopterska ekipa LPE ali SV, dežurni zdravnik gorski reševalec in dežurni letalec gorski reševalec. Uvedeno dežurstvo se je izkazalo za zelo uspešno, saj se je čas intervencije močno skrajšal. Seveda to velja kadar razmere omogočajo reševanje s helikopterjem..

Priprava ponesrečenca za dvig v helikopter

Nekaj statistike iz analize nesreč v preteklem letu
Lani je bilo v 277 reševalnih akcijah udeleženih 312 poškodovancev. Od 312 udeležencev jih je bilo 198 poškodovanih v gorniških nesrečah, 114 pa je bilo poškodovanih v ostalih - negorniških nesrečah. Od 198 udeleženih gornikov jih je 75 odneslo brez večjih poškodb, 102 jih je bilo lažje ali huje poškodovanih, za 21 pa pomoč ni bila več uspešna.
Največ nesreč se je zgodilo pri hoji po poti (sledi hoja po brezpotju in plezanje) in sicer planincem v neorganiziranih skupinah (sledijo posamezni pohodniki, planinci v organiziranih skupinah in nato plezalci).
V 35% je v akciji sodeloval helikopter, v 60 % je v akciji sodeloval zdravnik- gorski reševalec.
Izmet 25 evidentiranih vzrokov navajam nekaj poglavitnih vzrokov za nastanek gorskih nesreč (po vrstnem redu nastopanja): padec, nepoznavanje terena, zašel (s poti na brezpotje), zdrs, bolezen, neprimerna osebna oprema, telesna nepripravljenost, izčrpanost,.
Največ nesreč se zgodi ob koncu tedna v sobotah in nedeljah. Kritične ure, ko se zgodi največ nesreč, so med 11.00 in 18.00 uro.
Največ ponesrečenih izhaja iz srednjega starostnega razreda od 40 do 49 let, sledijo mlajši 0d 20 do 29 let in nato ostali.
Ponesreči se 60 % moških in 40% žensk.
Med ponesrečenimi je bilo 26% tujcev iz 15 držav.
Poprečno je bilo v eno akcijo vloženih 29 ur reševalnega dela, sodelovalo pa je poprečno 7 reševalcev na eni akciji.

Nalaganje ponesrečenca

Financiranje GRS
Za vse ponesrečene, domače in tujce je pri nas reševanje v gorah pri tej obliki organiziranosti brezplačno. Grs zaposluje eno strokovno sodelavko za administracijo in koordinacijo dela, vsa ostala dela, od vodenja do reševanja, se opravljajo volontersko. Sredstva za opremo in delovanje dobi GRS od Uprave Republike Slovenije za Zaščito in Reševanje, od sklada HIFO fundacije humanitarnih in invalidnih organizacij RS, občin in ostalih prostovoljcev oz darovalcev.

Plačila reševanja GRS
GRS kot humanitarna, nepridobitna organizacija ne more in ne zaračunava akcij, do katerih je zaradi malomarnosti ali neodgovornosti prišlo do nujnega ukrepanja ali nesreče in so pri tem nastali stroški reševanja. No čisto brez sankcij za malomarnosti, ki so povzročile stroške reševalnih akcij pa tudi ni šlo. Od leta 1996 so bile dane s strani URSZR 4 tožbe za vračila stroškov reševanja zaradi malomarnosti. Delno so sodbe že pravnomočne in računi poravnani. Izvajanje po 118. členu zakona o naravnih in drugih nesrečah.

Izstopajoči dogodki pri reševanju - doma
- klasično reševanje alpinista v steni špika pozimi. Reševanje je trajalo 19 ur, reševalo je 22 gorskih reševalcev, vloženih je bilo 333 ur reševanja.
- reševanje madžarskih planincev na Konjskem sedlu, kjer je med reševanjem plaz zasul tri reševalce . med njimi se je gorski reševalec Martin Čufar smrtno ponesrečil.
- reševanje madžarskih gimnazijcev na Mangartu, ko so brez primerne opreme (1 smrtna žrtev)
- reševanje zagrebških študentov iz plazu v Kokrškem grabnu.(2 smrtni žrtvi)

Izstopajoči dogodki pri reševanju - na tujem
- Gorski reševalci v precepu med varnostjo in tveganjem bo tema na letošnjem zasedanju članic IKAR (Mednarodno združenje gorskih reševalnih služb) v Zakopanih na Poljskem. V svetu se pojavlja vedno več specifičnih akcij in vedno več reševalcev zgubi življenje med reševanjem.
- Spektakularno reševanje treh mladih poljskih alpinistov v steni Matterhorna (švica) januarja letos. Kljub opozorilom in slabi napovedi so vstopili v steno. 20 vodnikov in reševalcev jih je, v skrajno slabih razmerah in s tveganimi posegi, uspelo rešiti zanesljive smrti. Neodgovorne so bile izjave rešenih, da bi podvig tudi v enakih pogojih še ponovili. Torej s primera, razen ozeblin, niso odnesli ničesar.
- Velika tragedija smučarjev deskarjev se je zgodila letos v Kavkazu. Osem fantov starih 16 do 21 let je pokopal plaz v katerem ni nihče preživel. 4 najdeni so bili v globini 4 m. Za ostale ocenjujejo, da so v globini 8 m. Poleg ruskih reševalcev se je vključila v pomoč tudi Bavarska GRS.

Priporočila za varnejšo hojo in gibanje v gorskem svetu
Povzeta priporočila iz Analiza nesreč v letu 2003, ki jih je zbral in uredil Pavle Podobnik

Priporočila in pravila za varno hojo ponavljamo vsako leto, nesreče se pa še kar naprej dogajajo zaradi istih napak. Osnovna dolžnost vseh planincev je, da napotke za varnejšo hojo upoštevamo in z njimi seznanjamo tudi druge obiskovalce gora.

- Priporočamo, da si za vsako turo izdelamo načrt izleta. V mislih imamo podroben načrt, v katerem si bomo določili cilj izleta, razdelili turo na etape in te etape tudi časovno ovrednotili. Tako bomo lahko natančneje (z določeno rezervo seveda) določili tudi uro povratka domov. Drugo, kar bo vidno iz tega načrta bo čas, ki ga bomo porabili za turo in si seveda zastavili vprašanje, ali smo letos že opravili kakšno podobno turo, ali smo jo sploh sposobni izvesti, ne da bi se po nepotrebnem izpostavljali in ali ni morda nad našimi sposobnostmi. Iz načrta izleta bomo ugotovili telesno in duševno zahtevnost našega cilja, potrebno strokovno znanje in potrebno opremo. Morda bomo ugotovili, da želenemu cilju sami nismo kos in ga bomo odložili ali si bomo poiskali vodnika. Ves slovenski gorski svet je pokrit s planinskimi zemljevidi.
- Vzemimo zemljevid in poglejmo, kje bomo hodili, preberimo si vodnike. V 47 primerih so planinci zašli, v 6 pa so se prepozno vrnili s ture, kar je povzročilo skrb domačih in iskalno akcijo za reševalce. Zadostni razlogi torej, da opozarjamo na boljšo, kvalitetnejšo pripravo na turo, oziroma da upoštevamo naš predlog glede načrta. Prav tako med turo puščajmo sled, kje smo hodili in do kam smo prišli. Ne sicer s smetmi, ki bi jih odmetavali vsevprek, ampak z vpisom v vpisnih knjigah po planinskih postojankah in na vrhovih.
- Na poteh v visokogorju, na mestih kjer je pot tako speljana, da lahko zgornji planinci ali celo živali sprožijo kamenje, nosimo čelado.
- Imejmo varnostni (plezalni) pas in sistem za samovarovanje, kadar hodimo po zelo zahtevnih poteh in poteh s stalnimi varovali. (uporabo opreme preverimo doma).
- Sleherno leto moramo svoje cilje izbirati postopno, tako glede trajanja izleta, višinske razlike kot tudi težavnosti (zahtevnosti).
- Na trgu je polno raznovrstne obutve. Upoštevajmo, da nogo oziroma gleženj najbolje varuje visok čevelj, ki ima vibram podplat. To ni zanemarljiv podatek, saj je padec najpogostejši a vzrok nesreče in tudi zdrsi so po vzrokih na visokem mestu. Ankete so pokazale, da visoke čevlje nosi le 2/3 pohodnikov.
- Na zahtevne ture ne hodimo sami.
- Kdor ima namero hoditi na zahtevne ture, naj se vključi v planinsko šolo, tečaj varne hoje v gore ali naj si prelista nekaj literature na to temo; skratka, nabere naj si potrebno znanje že v dolini in pridobi izkušnje na predhodnih lažjih turah. Svetujemo, da si začetnik ali oseba s premalo izkušenj in znanja to pridobi na organiziranih izletih.
- Ko gremo v gore v skupini, se nikoli ne ločimo od nje. Hodimo vedno skupaj. Če smo se odločili, da gremo na turo skupaj, se tako tudi vrnimo.
- Na zahtevnih poteh upoštevajmo, da so poti in varovala lahko tudi poškodovana. V interesu varnega gibanja po gorskem svetu je, da se planinci informiramo o dejanskem stanju poti in markiranja. Podatek o poškodbah poti ali varoval sporočimo na Komisijo za pota PZS.
- Mobilni telefoni nam lahko v primeru nesreče veliko pomagajo oz. zelo skrajšajo odzivni čas do prihoda reševalcev na mesto nesreče. Zato vzemimo telefon s seboj na turo. Naj bo baterija napolnjena in ne uporabljajmo ga po nepotrebnem. Vendar naj telefon ne bo izgovor za brezglavo divjanje po gorah. Zaradi zelo razgibanega terena imejmo v mislih dejstvo, da pokritost gorskega sveta s signalom našega aparata ni popolna in možnost sporočanja naše morebitne stiske ni zanesljiva.
- Vsi, ki so bolni, ali so preboleli katero od bolezni, naj se pred prvim izletom v gore posvetujejo z zdravnikom o nameravani turi. Upoštevajo naj nasvete zdravnika in se po njih tudi ravnajo. Obolelih je v gorah vedno več. V lanskem letu je bila bolezen vzrok nesreče v 30 primerih, kar predstavlja 8% vseh nesreč.

Foto: arhiv GRS

Podkomisija za informatiko in analitiko pri GRS
Janez Kosec