Gamsi
Vnos v helikopter
Stol
Sar OS
Oskrba ponesrečenca, foto: Vili Vogelnik
Prevoz ponesrečenca, foto: Klemen Gričar
Iskanje
NOVICE    

Objavil/a: Slavko Rožič, petek, 13. maj 2016, ogledov: 4837

Pogovor z dr. Rokom Mačkom, predsednikom Komisije za medicino pri GRZS

Pogovarjali smo se z dr. Rokom Mačkom , ki v tem mandatu vodi Komisijo za medicino pri GRZS.
Se lahko za začetek predstaviš našim bralcem? Kdaj si se odločil, da boš poleg zahtevnega zdravniškega poklica opravljal še poslanstvo gorskega reševalca?

Sem zdravnik specialist družinske in urgentne medicine. Delam v prehospitalni enoti Zdravstvenega doma Celje, to pomeni, da je moje delovno mesto na terenu v urgentnem reševalnem vozilu. Živim v Velenju, kjer sem v srednji šoli začel tudi plezati. Kasneje sem se med študijem v Ljubljani pričel ukvarjati z alpinizmom. Po končanem študiju sem kot zdravnik in plezalec sodeloval na več odpravah v Himalajo. Približno v tistem času sem se priključil tudi gorskim reševalcem, sprva na Koroškem, sedaj pa sem član GRS Celje. Sama odločitev o reševanju v gorah in članstvu v GRZS je bila spontana, zrasla je iz ljubezni do alpinizma in zdravniškega poklica.

Komisija za medicino je ena od strokovnih komisij, ki med seboj povezuje zdravnike in ostalo zdravstveno osebje ter aplicira znanje in izkušnje urgentne medicine v operativno delo GRS. Lahko za začetek poveš, kako ti vidiš vlogo KMED v GRS in kdo je lahko član te komisije? Koliko zdravnikov je v GRS?

Osrednje poslanstvo GRS mora biti hitro in kakovostno nudenje nujne medicinske pomoči (NMP) poškodovanim in obolelim v gorah ter njihov hiter in obziren transport v ustrezno zdravstveno ustanovo. KMED je tista, ki naj bi skrbela za ustrezno vključevanje NMP v doktrino in samo delo GRZS. To pomeni, da moramo skrbeti za izobraževanja, nabavo medicinske opreme in vključevanje zdravnikov ter drugega zdravstvenega kadra v oskrbo poškodovanih in obolelih v gorah. Zaradi majhnega števila zdravnikov v GRZS, aktivnih jih je približno 30, akcije žal prepogosto potekajo brez prisotnosti zdravnika. Občasno se zdravnikov sploh ne aktivira, saj vodje akcij presodijo, da jih ne potrebujejo.

Člani Komisije za medicino smo praviloma zdravstveni delavci. V trenutni sestavi smo večinoma zdravniki, en član je diplomiran zdravstvenik. KMED se zavzema za večjo vključenost ostalih zdravstvenih delavcev v delo KMED in njihovo vlogo oziroma položaj znotraj GRZS, predvsem si želimo uporabiti njihovo bogato zdravstveno znanje in izkušnje. Imamo tudi delovno skupino zdravstvenih delavcev, katere naloga je opredelitev njihovega položaja, nalog in opreme znotraj GRZS.

20160513_Macek_Rok_dr__02

Čakajoč na akcijo - na Brniku (foto: Ivan Avberšek - Hans)

Vaša komisija skrbi tudi za usposabljanje reševalcev s področja prve pomoči z dodatkom nujne medicinske pomoči. Katera usposabljanja izvajate in kakšna je tvoja izkušnja s temi usposabljanji? So reševalci zadovoljni, imate kakšne kadrovske težave pri izvedbi?

KMED vsakoletno organizira 80-urni tečaj prve pomoči in nujne medicinske pomoči. Na dnevu reševalcev poteka tudi tekmovanje iz prve pomoči. Vsaki dve leti pripravimo tečaj dodatnih znanj iz NMP za reševalce letalce, vsake tri leta pa sklop predavanj in vaj za obnovitev licence iz prve pomoči za vse člane GRZS. Zadnja leta organiziramo tudi Ažmanove dneve, strokovno srečanje za zdravnike in zdravstvene delavce v GRZS. Letos jih pripravljamo skupaj s hrvaškimi kolegi v Paklenici na Hrvaškem.

Reševalci so z izobraževanji zadovoljni, zavedajo se, da to znanje potrebujejo, ker se s tem ne srečujejo vsakodnevno. Za nas, ki sodelujemo v organizaciji in izvedbi teh aktivnosti, to predstavlja precejšnjo obveznost. Z izvedbo imamo vsako leto kadrovske težave, ker nas je preprosto premalo. Po analogiji z inštruktorji GRS razmišljam tudi o inštruktorjih prve pomoči in NMP znotraj GRZS, katerih naloga bi bila organizacija in izvedba teh izobraževanj. Zdaj to izvaja KMED, ki pa jo sam vidim bolj v vlogi koordinatorja kot pa organizatorja izobraževanj.

Vloga zdravnika v gorskem reševanju je po mnenju večine reševalcev zelo pomembna in s svojim delom na terenu rešite marsikatero življenje. Kakšna je struktura poškodb pri gorskih nesrečah? So najtežje nesreče tiste, ki jih opravite s helikopterjem? Kako zagotavljate kvalitetno oskrbo poškodovancev tudi takrat, ko helikopter ne more poleteti in je v akcijo treba peš?

Vzrok večine reševalnih akcij so poškodbe, po naših podatkih velika večina teh poškodb ne ogroža življenja, tipično gre za poškodbe rok ali nog. Hujše poškodbe so bistveno redkejše, predstavljajo nekje 5-10 % vseh intervencij. Ob primernih vremenskih pogojih helikopter opravi večino akcij ne glede na težo poškodb. V medicini merimo čas do dokončne oskrbe poškodovancev v ustrezni zdravstveni ustanovi. Krajši, kot je ta čas, boljše so možnosti preživetja, manjše so posledice. Helikoptersko reševanje ta čas bistveno skrajša in tako izboljša izhod zdravljenja, pogosto tudi reši življenje. V primeru klasične reševalne akcije je ta čas bistveno daljši in v primeru življenjsko nevarnih poškodb lahko tudi usoden. Hkrati smo pri oskrbi poškodovancev na klasičnih akcijah omejeni z razpoložljivo opremo in slabšo možnostjo nadzora bolnika med transportom.

Poleg rednega dela morate kot vsi ostali reševalci opraviti tudi vse druge obveznosti, letne in zimske vaje, usposabljanja za delo s helikopterjem, delo na domači postaji. Kako usklajuješ vse te obveznosti in koliko časa imaš sploh zase? Kaj počneš v prostem času?

Vse omenjene obveznosti se seštevajo in pogosto ti zmanjkuje prostega časa. Ritem življenja je vedno hitrejši, pomembnejše postaja aktivno upravljanje s časom. Zmoti me, da se usposabljanja in vaje odvijajo po nekaj desetletij starem konceptu. Pogosto zapraviš ves dan za nekaj ur koristnega dela. Tu vidim še veliko možnosti za racionalnejše izkoriščanje našega časa.

V času, ki mi ostane, se večinoma ukvarjam z dejavnostmi v naravi. V zadnjem obdobju spet več plezam, celodnevne ture v gorah pa so postale prava redkost.

20160513_Macek_Rok_dr__03

Proti taboru 3 - Broad Peak, Karakorum (foto: Franc Oderlap)

Pri svojem delu in pri delu v GRS se zagotovo srečuješ s težkimi situacijami, ki puščajo sledi. Kako se spoprijemaš s stresom? Je kakšna akcija, ki je nikoli ne boš pozabil?

Težke akcije in kritične situacije v GRS niso ravno pogoste. Zato se spominjaš prav vsake. Tvoje glavno vodilo je, da delo opraviš strokovno in po svojih najboljših močeh. Čeprav pri svojem delu nisi vedno uspešen, si v sebi miren, da si storil vse. To je pomembno za tvoje delo v prihodnosti. Iz takšnih situacij se moramo vsi nekaj naučiti. Analize po akcijah moramo izvajati redno in objektivno, izpostaviti moramo dobre stvari in stvari, ki jih lahko še izboljšamo. Krivcev in junakov pri našem delu ni.

Kakšen je tvoj pogled na prihodnost gorskega reševanja? Bi združevanje s poklicno enoto helikopterske nujne medicinske pomoči res prineslo bistvene prednosti za poškodovance? Zakaj obstaja strah večine reševalcev, da se želi gorsko reševanje v helikopterskem delu profesionalizirati in da bi profesionalna enota končala stoletno zgodovino prostovoljnega reševanja?

Velika obiskanost naših gora, aktivno preživljanje prostega časa in spreminjanje miselnosti obiskovalcev gora botrujejo vedno večjemu številu akcij. Reševanje s helikopterjem postaja ena od potrošniških storitev, ki je na voljo vsakomur. GRZS nudi profesionalno storitev, ki pa jo opravljamo prostovoljci. Nekateri reševalci so v poletni sezoni skoraj vsakodnevno na akcijah. To ni več prostovoljstvo, to je že skoraj poklic. Reševalci vedno težje zapuščamo svoja delovna mesta, mnogi jih sploh ne morejo. Problem je tudi aktivacija zdravnikov v času izven poletne sezone helikopterskega dežurstva. Ta težava v prihodnosti ne bo nič manjša, kvečjemu se bo stopnjevala. Rešitev vidim v nekakšni obliki poklicnega jedra, podobno, kot so organizirani gasilci. Tudi pri njih prostovoljstvo ni izginilo, nasprotno, kvaliteta in strokovnost dela se pri njih stopnjujeta. Svojo organizacijo mora GRZS graditi na temeljnem vprašanju, kaj je za poškodovanca v gorah najboljše. Odgovor na to vprašanje mora biti vodilo naše organiziranosti službe. Na prvem mestu je človek, ki ga rešujemo! Ob tem barva helikopterja, znamka čevljev ali ime postaje ni pomembno. Poškodovanci od nas pričakujejo hitro in strokovno pomoč.

Trenutno imamo organizirano službo helikopterske nujne medicinske pomoči vse dni v letu. Če jo dopolnimo z gorskim reševalcem letalcem, jo v trenutku spremenimo v enoto, ki je sposobna reševati v gorah in na težko dostopnih krajih. Takšna ekipa lahko poleti takoj. V Sloveniji se intervencije na težje dostopnih krajih odvijajo/izvajajo vsakodnevno. Trenutna ekipa helikopterske NMP ni usposobljena za reševanja na težjih terenih, GRZS pa se zaradi predolge aktivacije sploh ne aktivira, transport opravijo ekipe NMP s pomočjo gasilcev. Združena ekipa HNMP in GRZS bi bila v takšnih primerih izjemno koristna.

Bi za konec še kaj dodal?

Živimo v času hitrega razvoja urgentne medicine in vedno višjih pričakovanj javnosti in države. Upam, da bomo v prihodnosti vsi združili moči v želji po hitri, strokovni in varni oskrbi poškodovancev in bolnikov v gorah.

Vir: Gorski reševalec št. 6 , edicija GRS Tržič v sodelovanju z GRZS

 



Povezava: http://www.grs-trzic.si/publikacije.php?pid=9

 
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
 

Zadnje novice

Sorodne organizacije 

Portal URSZR - Obvestila
Portal URSZR - Opozorila
Planinska zveza Slovenije
© Gorska reševalna zveza Slovenije, 2019