Gorska reševalna zveza Slovenije


Objavil/a: , četrtek, 24. december 2015

Dan z gorskimi reševalci in Dacio Duster

Jutro je grizlo z mrazom vse do drobovja. Vendar je obetalo več, kot smo slutili. Usodno srečanje, ki te tako zapečati, da se domov vrneš spremenjen. Plemenita druščina ...


V Sloveniji sistem za zaščito in
reševanje sloni na prostovoljstvu. To je zelo dobro. Drugače gledaš na
vse skupaj. Si za to ali pa nisi. Ni tega, da moraš, ampak si želiš.


Igor Potočnik, predsednik GRZS

Zbor ob kavi, da smo se spoznali in naredili načrt, se je začel s stikom rok. V večini čvrst, odločen. In s pogledom v oči. Tu pa se je začela pisati zgodba. Zazreš se v 10 parov oči različnih barv in oblik, zdi pa se ti, da zreš v le en. Vse so bile enake - odprte, brez koprene, kakršno nosimo vsak dan, ali izmikamo pogled, da si ne pustimo blizu, da nas ne ranijo, da zakrijemo nekaj, kar nam ni v ponos.

635864683816382656_kor_dacia_in_grs_3214
Meja med biti in ne biti je tako tanka...

Pogled v njihove oči je bil kot na stežaj odprte duri, ki pripeljejo naravnost do srca. To zmede. Tako zelo se bojimo že življenja, da smo kot zaprte školjke, takšni so prepogosto tudi naši pogledi. V njihovih očeh pa se zrcali življenje. Veliko življenja in duše, ki so poklicane, da smrti iztrgajo iz krempljev življenja ponesrečencev.


Vrvi, spletene iz niti zaupanja

Kaj pomeni vrv, ki je na eni strani vpeta v trdno sidrišče v skali ali pripeta na reševalca, in na drugi strani na nekoga, ki je v stiski, ve le, kdor je to okusil. Dober približek pa dobiš, če se jim predaš na vaji iz reševanja v stenah. Čeprav se ti zvrti od višine, čeprav se je tako bojiš, da se ti naredi okoli grla jeklen obroč, ki vedno bolj stiska in ti krade zrak, greš.

635864680517075209_kor_dacia_in_grs_2761

Zaupanje mora biti tako trdno in zanesljivo kot vrvi.

Povsem brez razuma, za katerega se ti zdi, da ga imaš pod kontrolo. Kot robot slediš umirjenim glasovom, navodilom, skeptično preverjaš, ali bodo vponke res zdržale, na skrivaj opazuješ vrvi, ali so kje natrgane. Preverjaš, ali je kdo morda kaj spregledal, saj vsi delujejo tako sproščeno, suvereno, kot da je to, kar počnejo, nekaj najlažjega na svetu.

Že si na skrajnem robu ostre skalne zareze in pohlevno sedaš v mobilna nosila. Zreš v nebo nad sabo in čas teče v svojem ritmu, ki ga ne razumeš več, saj mu nisi več gospodar. Nekdo nekaj s tabo počne, ti pa si tam prepuščen.


Zaupanje mora biti tako trdno in zanesljivo kot vrvi.

Prepuščanje. Pojem, ki nam dela v življenju preglavice. Dokler smo vzgojeni, da imamo lahko vse pod nadzorom, dokler nam to uspeva, v resnici ne poznamo življenja. To ima glavno besedo. Ne ozira se na naše želje. Utira svojo pot, če nam je všeč ali ne. Prepuščanje lahko trenutke, ki niso po našem okusu, zelo omili. Množica vrvi, vpetih v vse možne vponke, skale, na drevesa, drog za stensko reševanje, helikopter, reševalce ... je kot življenje, kjer smo vsi povezani.

Simbolika vrvi predstavlja komunikacijo med nebom in zemljo. Povezava ali naveza v jeziku alpinistov pomeni preživetje. Ne vidi pa se navez, vrvi, niti, ki se pripenjajo med pogledi brez besed. Ti so kot sidrišča, ki vzpostavijo zaupanje. In te niti najbolj držijo, na teh temelji timsko delo gorskih reševalcev. Brezkompromisno zaupanje. Tu ni prostora za dvome. Niti so popkovina med življenjem in smrtjo.
Meja med biti in ne biti je tako tanka ... Meja med biti in ne biti je tako tanka ...


"Smo kot družina"

Da zapustiš sredi noči, ko je klic, toplo posteljo in svojo družino, je vrlina, ki ni dana vsakomur. Klic pomagati nekomu v stiski je močnejši od vsega. "Ko gremo na reševanje, smo v nekem posebnem stanju. Kot roboti, čustva so nekje ob strani. Razmišljaš samo o tem, kako boš izpeljal. To je vse. In kako bi najbolje pomagal nekomu, ki je v stiski. Šele ko končaš reševalno akcijo, se v tebi počasi vse vklopi. Takrat pridejo tudi čustva," nam pove eden od reševalcev.

Ko reševalci sredi noči prejmejo klic, odidejo. Brez pomislekov, razmišljanja, čustev. Vedo, da je treba speljati reševalno akcijo in v objem domačih pripeljati izgubljene, poškodovane, prestrašene. Ko reševalci sredi noči prejmejo klic, odidejo. Brez pomislekov, razmišljanja, čustev. Vedo, da je treba speljati reševalno akcijo in v objem domačih pripeljati izgubljene, poškodovane, prestrašene.

 

635864689001922376_kor_dacia_in_grs_2511

Ko reševalci sredi noči prejmejo klic, odidejo. Brez pomislekov, razmišljanja, čustev. Vedo, da je treba speljati reševalno akcijo in v objem domačih prepeljati izgubljene, poškodovane, prestrašene.

"Da greš v tako težke razmere z nekom, mu moraš povsem zaupati. Kot velika družina smo, nikoli ne podvomiš. Vse zelo dobro poznaš. Družimo se tudi kot prijatelji. Poznaš njihove žene, otroke ... Povsem ti zadošča, da veš, kje je kdo. Za vsakega natančno veš, kako bo odreagiral. Brez tega naše početje ne bi delovalo," še doda in že zavezuje vozel.

Pravijo, da si bogat, če imaš enega pravega prijatelja. Kako bogati so šele gorski reševalci, ki drug drugemu polagajo v roke tudi svoja življenja. Prijateljstvo je še ena vrlina, s katero je okrašeno njihovo izjemno delo. "Seveda pridejo trenutki, ko se tudi med nami zaiskri. Ampak to je pričakovano v takšnih situacijah. Naslednji trenutek je vse pozabljeno, pravega prijateljstva se ne da kar tako uničiti." Njihovo prijateljstvo se kali v težkih razmerah, da cveti v dobrem in v lepih trenutkih.


Trenutek tišine ...

... je glasen, parajoč. Ko ni odziva z druge strani, kamor usmerjaš svoj glas proti ponesrečenemu. Takrat je težko. Življenjsko. Ampak tudi to je del njihovih zgodb. "Moraš zdržati, takrat predvsem deluješ. Čustvuješ pozneje, ne smeš dovoliti, da bi te to stalo napake. Takrat se moraš pogovoriti s sabo. Včasih ti uspe, včasih ne. Ko ti ne, se to kot senca vleče za tabo, spremlja te, ne spusti te. To je težko, ampak živeti moraš ... Zase in za druge ..."
Najlepša zahvala je, da lahko nekomu pomagaš

Tako enotno menijo prav vsi, s katerimi smo preživeli nepozaben in čustven dan. To je bistvo njihovega početja. Umetnost je tako dobro razumeti življenje, da iskreno skloniš glavo v ponižnost pred nečem mogočnejšim od sebe - pred naravo, ki ima vedno odgovor in zadnjo besedo. Da jo poznaš, ko je dobra in lepa v vsej svoji veličini, in kruta do razsežnosti, ki si jih ne moremo niti zamisliti. Gorski reševalci še predobro poznajo oba njena obraza. Zdi se, da njena krutost še posebej kleše dobra, prava srca, nežna, odprta, človekoljubna.
Najlepša zahvala je, da lahko nekomu pomagaš


Kje je doma plemenitost?

Morda v višavah, kjer si prostor delijo ptice in kozorogi? Morda tam, kjer plazovi odnesejo številne zgodbe nič hudega slutečih ljudi in jim jih gorski reševalci spet pomagajo najti? Morda tam, kjer pogum klone pred strahom? Da, povsod tu in še kje, predvsem pa je plemenitost povsod tam, kjer bijejo plemenita srca. Vseeno je, kam odidete, da bi jih našli, plemenitost živi v srcu nekoga, ki se je s to vrlino rodil. In v srcih gorskih reševalcev bijejo takšna lepa plemenita srca. Bijejo in pišejo zgodbe, zapisane s solzami olajšanja, sreče, hvaležnosti ...

635864692804963510_kor_dacia_in_grs_2884

Zahvala in globok priklon vsem dobrim ljudem, gorskim reševalcem, ki rešujejo življenja drugih. Zahvala tudi njihovim družinam, ki jih spoštujejo, podpirajo, razumejo in se razumevajoče odrečejo času, ki bi ga želeli preživeti z njimi.

vir: http://www.siol.net/avtomoto/zanimivosti/reportaze/2015/12/dacia_duster_gorski_resevalci_advertorial.aspx

 

http://dontlethereatcake.blogspot.com/ 21. 8. 2019