Gorska reševalna zveza Slovenije


Objavil/a: Matjaž Šerkezi, torek, 11. avgust 2015

Avantura je pomemben del alpinizma - pogovor s Slavkom Rožičem

Slavca Rožiča sem prvič srečala leta 2007, ko sem se vpisala v alpinistično šolo v AO Tržič. Potihoma smo se ga vsi 'bali' saj je izžareval tisto avtoriteto, o kateri velikokrat govori, in zbujal spoštovanje. Spoštovanje zaradi vseh njegovih dosežkov, vsega, kar je doživel in zaradi vseh idej, ki jih je širil med nas, takratne tečajnike. Ture, ki jih organizira on, imajo vedno neko posebno, raziskovalno noto in komaj čakamo, da se ponovijo. Slavc mi je skozi vsa ta leta poznanstva pokazal, da je človek vreden zaupanja, mož besede in vrelec norih idej.
Pa začniva na začetku. Si že takoj vedel, da bodo gore tvoja strast, ali se je to zgodilo postopoma skozi življenje in odraščanje? 
Če živiš v Tržiču, ki ga obkrožajo prelepe gore in planine, je nekako naravno, da se ukvarjaš s smučanjem, planinstvom ali plezanjem. Poleg očeta so se s plezanjem ukvarjali tudi strici, nekateri bolj resno, drugi manj. Vsi pa so bili, kot se je takrat pričakovalo, tudi gorski reševalci. Torej dobra kombinacija, da slediš njihovim zgledom. 

Kaj pa tvoj prvi vzpon čez kakšno steno?

Leta 1978 je bil ob tridesetletnici bivaka v Storžiču organiziran vzpon po Kramarjevi smeri do te lične hišice sredi stene. Takrat sem imel šest let. Navezali so me na vrv in me peljali do bivaka. To je bil menda moj prvi plezalni vzpon. Kasneje sva z očetom še večkrat plezala klasike v Storžiču, sledili so malce težji vzponi s strici. Odločilna za mojo plezalno pot pa je bila Dovžanova soteska, kamor smo kot mulci začeli zahajati v srednji šoli. 

Plezališče v Dovžanki je res dobro. Katera je bila tvoja prva preplezana smer?

Moja prva smer je bila Ta vohka. Splezal sem jo v spremstvu strica Luka Rožiča. S takratno opremo in znanjem sem se komaj privlekel čeznjo. Lep spomin. 

slavko_rozic_foto-urban-golobKdaj si resneje začel plezati? 
Počasi smo napredovali, začeli sami zahajati v visoke gore in kot vsi mulci počeli neumnosti. Tudi skrivanje nahrbtnika in opreme doma ni pomagalo. Kasneje sem se pridružil AO. Alpinistične šole, kot jo poznamo danes, takrat ni bilo. V glavnem smo plezali in se učili drug od drugega. Veliko sem plezal z Brusom (Janez Primožič, op. a.), Jankom in Milanom Megličem ter Aljažem (Aljaž Anderle, op. a.). Do faksa smo tako preplezali večino klasik v Julijcih, Paklenici, Dolomitih in Walkerja v Jorassih. Velik prelom je bila odprava na Anapurno leta 1992. To je bila dobra izkušnja, ampak danes mislim, da še nisem bil dovolj zrel za tako steno. V naslednjih letih sem se predvsem boril z željo po plezanju in željo po znanju ter izobrazbi. Takrat sem spoznal ljudi, ki so razmišljali o plezanju in vrednotah drugače kot Tržičani in slovenska javnost. V tem duhu smo naredili kar nekaj dobrih vzponov. Zimska Riba v Marmoladi leta 1995 z Mihom Praprotnikom je bila zagotovo ena težjih avantur v moji plezalski karieri. 

Kot je moč prebrati, je bila to šele tretja zimska ponovitev te slavne in izredno zahtevne smeri, ki ima oceno VII, A4. Lahko na kratko opišeš, kaj se je takrat dogajalo v steni in vajinih glavah?

Miha, ki je bil takrat eden najboljših alpinistov v Sloveniji, je preplezal A5 v Yosemitih, Cerro Torre, Trango. Da me je vzel s seboj v Marmolado, sem si štel v veliko čast in hkrati veliko obvezo, da upravičim zaupanje. Poleg tehničnih težav je bilo tudi izredno mrzlo in vetrovno, tako da naju je stena kar dobro zdelala. Zame je bila to izkušnja o tistem pravem, ekstremnem alpinizmu, big wall tehniki in logistiki. Mantra najine avanture je bila ''Just for fun'', kar sem s pridom izkoristil še marsikdaj pri svojih vzponih. 

Le slaba dva tedna za tem sta se z Jankom Megličem lotila severne stene Matterhorna. Zaradi prenevarnih razmer sta po preplezanem spodnjem delu Schmidtove smeri obrnila in preplezala Levo smer. Kaj vaju je gnalo, da sta kljub novemu in nevarnemu snegu vztrajala na gori? 

Predvsem najina odločenost, da se vse dá, če se hoče. Bila sva sama na gori, poskusila sva enkrat in uspela v drugo. Nisva pretirano tvegala, če to misliš. Vendar je včasih iz doline situacija videti popolnoma drugačna kakor na gori. Najtežje si oprostiš, če niti ne poskusiš.  Če poskusiš in ti ne uspe, lahko mirno rečeš, da si naredil vse, kar je bilo v tvojih močeh. V tem se ločijo dobri alpinisti od tistih salonskih oz. internetnih. 

Že kot mlad fant si preplezal ogromno težkih in zahtevnih smeri brez poškodb in nesreč. Potem te je smola doletela prav tam, kjer si začel svojo plezalno pot – na domačem pragu, v plezališču Dovžanova soteska. 

Res je. Med plezanjem oz. sestopanjem po smeri Krpanova kobila sem naredil napako, odlomil se mi je oprimek in s štiridesetih metrov sem se zvrnil na tla. Vendar tudi pol leta na vozičku in berglah ni ustavilo moje želje po plezanju. Veliko je k temu pripomogel tudi zdaj žal že pokojni Urban Golob s svojim zgledom, da ne gre nikdar obupati. Bil je moj dober prijatelj. Na najini odpravi po ZDA, eno leto po nesreči, sva splezala nekaj smeri v Bugabooju (granitno gorovje v Britanski Kolumbiji na južnem delu Skalnega gorovja v Kanadi, op. a.), dvakrat sem preplezal El Capitana in okusil strast tehničnega plezanja. 

slavko_rozic_foto2

Zdi se mi, da si bil v mladih letih predvsem človek avantur, doživetij in odprav. Bil si na Aconcagui, v Yosemitih, Khan Tengriju, Peruju, na Leninu, Elbrusu, v Maroku … Vsega skupaj, če se ne motim, na približno 11 odpravah. 
Večni boj med željo po plezanju na višine in skalnim plezanjem me je spremljal vse do leta 2006, ko so se menjavale odprave na sedemtisočake in odpravi v Patagonijo in Yosemite. Boj se je začasno zaključil z novo službo, z vzponom čez severno steno Eigerja in prevzemom funkcije načelnika GRS Tržič. Takrat sem resno plezanje za nekaj let odstavil na stranski tir in se bolj ukvarjal z družino in GRS. Avantura je pomemben del alpinizma, imaš prav. 

V severno steno Eigerja si odšel z Zoranom Radetičem. Kakšna je vajina takratna zgodba? Če prav vem, je bila to tvoja zadnja preplezana smer med tremi problemi Alp. 

Takrat smo delali skupaj na višincih (višinska dela, op. a.) in ko smo slišali, da so v Eigerju dobre razmere, smo se enostavno odločili in šli. S steno se nisem tako obremenjeval, da bi prej še enkrat prebral knjigo Beli pajek o vseh tragedijah, tako da je bila v glavi samo želja po plezanju. Razmere so bile solidne, zahtevnost plezanja ni bila pretirana, kar hitro in brez večjih težav sva opravila s steno. Je pa dober občutek, ko preplezaš tak kolos. Te ''zadnje tri probleme'' so definirali v začetku prejšnjega stoletja in imajo zgodovinsko vrednost. Danes obstaja cel kup težjih sten in smeri. 

Peto leto si že podpredsednik Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS). Pred tem oziroma vzporedno s tem si bil dva mandatna obdobja tudi načelnik GRS Tržič. Katera znanja želiš zlasti posredovati članom oziroma kakšna načela želiš, da se vpeljejo v to organizacijo?

To je zanimivo obdobje v mojem življenju, ki mi ga nihče ni pripisoval. Odločil sem se prevzeti odgovornost do sebe, poskusil sem na volitvah GRZS in se znašel v vlogi, ko ni več izgovorov, da se nekaj ne dá. Vse se da, če se hoče in če si dovolj prepričljiv. Najtežje pri tem je, da moraš v zakup vzeti tudi, da ne boš imel samo prijateljev, ampak tudi goreče nasprotnike. Nekateri težko sprejemajo spremembe ali novosti, drugi niso iskreni, tretji se ne morejo prilagoditi novostim. Jasno je, da niso vse moje ideje dobre in da bodo njihovo vrednost ocenjevali  reševalci, mislim pa, da smo kakšno zadevo že spremenili in izboljšali. 

slavko_rozic_foto3Lansko leto si tudi prevzel vajeti v alpinističnemu odseku Tržič.  Lahko rečem, da odsek počasi, a vztrajno postavljaš nazaj na nivo, po katerem smo bili znani dolga leta nazaj. Kako ti je to uspelo? Kaj je potrebno nuditi ljudem, da se radi odpravijo v gore?

Na odseku sem že od konca osemdesetih let, ko je bil načelnik še stric Luka Rožič, pa kasneje Rozmanov Jože in Janez Primožič. Takrat so vladale druge vrednote, plezalo se je za točke in kategorizacijo, česar danes marsikdo ne more razumeti in glasno razlaga, da pleza samo zase in svoj užitek. Zaradi tega na odseku ni napredka, ker le konkurenca in zdravo tekmovanje ustvarjata pogoje za dobre in kakovostne vzpone. Ker vsak razmišlja le o svojem udobju in ne o kakšnem prispevku za odsek ali organizacijo, ni napredka in druščin, kot smo jih bili vajeni v preteklosti, ni več. Nekaj takega v prilagojeni obliki želim postaviti nazaj, vendar sta se družba in miselnost spremenila; časi, ko si nekoga motiviral z vrvjo ali dnevnico, da je šel plezat v Dolomite ali Zahodne Alpe, so mimo. Seveda se lahko ljudi motivira tudi na druge načine. Zelo pomembna stvar pri delu na odseku je tudi določena mera avtoritete in seveda zgled – ne moreš za šankom razlagati starih zgodbic in neustrašnih dejanj iz preteklosti, treba je med ljudi in delati ter plezati z njimi. 

Nekajkrat sem zasledila, da si že plezal s svojim sinom Nejcem. Velikokrat plezata v domači Beli peči in Storžiču. Ga boš vzpodbujal, če bo nekoč želel biti tak alpinist, kot si bil oziroma si še? 

To je predvsem njegova odločitev, za zdaj nima kakšne posebne želje po alpinizmu, teh nekaj vzponov je bilo zanj le pogumna dogodivščina. Konec koncev danes mulci ne začenjajo plezati pri dvanajstih ali trinajstih letih, kot smo mi, ampak običajno po končani fakulteti, ko so že ekonomsko preskrbljeni in osebnostno že zrelejši. 

Skoraj ne mine leto, ko v gorah ne bi izgubili ljubo osebo, prijatelja, znanca, morda celo soplezalca. Vemo, da je alpinizem nevaren šport, kjer vsakič nekaj tvegamo. Pa vendar, kakšni občutki se ti ob tem porajajo? Je vredno početi nekaj, kar nam je vzelo naše drage?

Smrt in življenje doživljamo različno, gre za osebne zadeve, ki jih ne želim javno opredeljevati. Res se je kar nekaj mojih soplezalcev ponesrečilo ali umrlo, vedno več jih je. Praznina ostane. 

Pa kljub vsemu se v gorah dogajajo predvsem lepe, srčne in nepozabne dogodivščine. Katere ne boš nikoli pozabil?

V tridesetih letih se tega kar nabere. Težko bi se odločil in izpostavil samo eno. Stati na vrhu visoke gore, občutiti zadovoljstvo po težki preplezani smeri, uživati v smučanju po belih strminah, občudovati sončne vzhode in zahode v gorah so stvari, zaradi česar bomo še naprej plezali. 

Kaj pa gore? Katera je v tebi pustila največji pečat?

Storžič.  Z alpinističnega vidika ni nič posebnega, ampak Tržičanom je kot nekakšna alpinistična mati ali oče. Nekateri gredo v nedeljo k maši, drugi gremo po Kramarci (Kramarjeva smer v severni steni Storžiča, op. a.) na Storžič. Učinek je verjetno enak. 

Maja Duh

Intervju s Slavkom Rožičem je objavljen 
dvojni poletni številki Planinskega vestnika.

Vir: PZS 
https://www.grzs.si/novice.php?pid=326 21. 11. 2019