Gorska reševalna zveza Slovenije


Objavil/a: GRS Ljubljana, sreda, 21. avgust 2013

Pohod na Boč - GRS Ljubljana

Planinski odsek se je na predlog domačinke iz Poljčan Ljudmile Kropec, gorske reševalke, odločil za vzpon na štajerski Triglav - Boč (980m). Proti Triglavu je videti mačji kašelj, toda ko se vzpne iznad Poljčan (262m), deluje kot mogočna piramida in spoštovanje zbuja vse do vrha.


Nikola Tesla: "Ni je stvari, ki bi bila toliko vredna proučevanja, kot je narava."

Spiritus agens organizacije Damir je vključil v logistiko pohoda legendo našega alpinizma Toneta Sazonova-Tonača (zimski vzpon čez Čopov steber, član himalajskih odprav, …) in Janija Beleta, oba gorska reševalca, in Jožeta, ki je prispeval podporo s terenskim vozilom in je kljub izgubi desne roke zanesljiv voznik. Poleg Damirja smo želeli na Boč še štirje kapniki Tatjana, Samo, Robi in Boris (avtor prispevka), vsak s svojo težavo.

boc1_1

Malo po sedmi uri smo odrinili izpred URI-Soče, podpiralo nas je jasno pomladno vreme. Ko smo na avtocesti pred Slovenskimi Konjicami zapustili predor Golo rebro, se je kmalu na desni izrisala velika piramida Boča. Poleg gore smo želeli videti tudi simbol tega hriba velikonočnico (lat. Pulsatilla grandis), lepotico kraljevske svetlo vijolične barve.

Ta želja nas je pripeljala do Zgornjih Poljčan, kjer smo se ob začetku vzpona razdelili na zmogljive in manj zmogljive. Mikalo me je k prvi skupini, toda premislek pred veličastno grmado nad nami me je razsvetlil, da sem ostal v avtu manj zmogljivih, ki smo nadaljevali vožnjo do doma pod Bočem in cerkve sv. Miklavža. Takoj smo hiteli do rastišča velikonočnice, toda na žalost je vijolična lepotica že odcvetela. Nam pa je za popotnico pustila veliko volje in zaupanje v lastne moči pred vstopom na velikana, pod katerim sem postal pri 78. letih ponižen in prav nič ohol.

Nad planinskim domom smo zakoračili na gozdno cesto, ki nas je položno vodila v levo in končala pred komaj nakazano stezo, ki je grizla v neskončno strmal. Ni bila pot, ki me pogosto popelje na Rožnik, takoj je pokazala zobe z zelo grobim reliefom korenin in iz zemlje štrlečih skal, ki so me kar malo plašile. Moja slabša stran je leva in sem se zatikal s konico stopala v korenine in skale ter le počasi napredoval v strmal, ki je bila čedalje strmejša in čedalje manj prehodna. Včasih me je ob visokem dvigu noge kar preveč zanihalo in istočasno opozorilo, da lahko telebnem po hribu navzdol. Nenadoma se ob meni pojavi Damir in pravi čudež je, da je po kapi ohranil polno zmogljivost vseh štirih okončin in deluje kot povsem zdrav človek. Zdaj ob meni mi je ponudil levo dlan v pomoč predvsem pri ravnotežju, brez njega bi le težko nadaljeval po tako razdrapani rebri, kjer je bila steza komaj nakazana. Zaradi neusklajenosti med obema skupinama smo hodili po napornejši poti. Torej Damir je bil moj Kristoforus, ki je Jezusa nesel preko vode, in njegova dlan tako varna, da sem se popolnoma zanesel, da me ne bo izpustil iz rok.

boc2

Čeprav nisva bila preveč hitra, saj sva vsak višinski meter dobesedno pregrizla, nisva najinih sopotnikov spodaj ne videla ne slišala, kar je pomenilo, da relativno dobro napredujeva. Čedalje više sva prihajala, včasih me je zajel droben dvom: »Ali si nisi preveč želel, ali boš zmogel?«. Toda Damirjeva odločna in zanesljiva dlan mi je dajala tako oporo in varnost, da mi ni prišlo na misel, da bi odnehal in se prepustil samopomilovanju. Pot je vodila po dokaj zaraslem. a še ne oblistanem gozdu, zato je bilo težko presoditi, kako daleč je vrh, čeprav sva se borila s strmaljo blizu ure hoje. Serpentin poti ni bilo konca, vedno znova cikcak, vedno više, a vedno skale in korenine. Damir mi je večkrat ponudil, da bi sedel, a sem samo postal za trenutek, ker vem, da iz tega položaja laže nadaljuješ. Počasi sem si želel, tudi iz obzira do Damirja, da bi se tortura že končala, ko se je nad nama med vejami dreves zasvetil TV stolp, kar pomeni vrh je blizu. Pot je postala položnejša, zato se je Damir odločil, da gre v pomoč prihajajočim, sam pa sem nadaljeval proti vrhu, a me je kmalu ustavila zadnja komaj prehodna in za moje sposobnosti nevarna strmina.

boc3

Počakal sem, nisem tvegal padca, k sreči se je kot angel od nekod prikazal Robi in mi pomagal po razdrapanem svetu srečno do vrha, kjer sem si ob požirkih vode privoščil blažen počitek in že razmišljal, kako se bom motovilil navzdol, a mi je pozornost prevzel, pomislite, pomladni zvonček (lat. Leucojum vernum), ki mi je nadomestil velikonočnico, in to na vrhu Boča. Med tem so prišli ostali sotrpini, med njimi tudi gospa Pavla, ki je slišala, da se je Tonač dogovoril z našo vojsko, da bo dovolila in omogočila za nas tri kapnike prevoz s terenskim vozilom do Zg. Poljčan. Kamen se mi je odvalil od srca. Če kaj, ne morem poti navzdol in še posebej nisem rad v breme drugim, pa čeprav izkazujejo svojo naklonjenost z brezpogojno pomočjo. Še danes sem hvaležen g. vojaku, dobremu vozniku terenskega vozila, kako samoumevno je pomagal z vožnjo do Zg. Poljčan do gostilne Kajtna, kjer smo bili dogovorjeni za odhod. Bil je veličasten dan. Tatjana, Samo in jaz smo zmogli vzpon na Boč po nelahki poti, za kar so zaslužni naši podporniki, gorski reševalci, Tonač, Jani in Ljudmila, obenem snovalka poti, Jože s terenskim vozilom in seveda Damir, ki je z nesebično pomočjo kot kapnik vedel, kaj nam v nogah in rokah hendikepiranim manjka.

Zato celotni odpravi sodelujočih in za humano pomoč darujočih velika hvala.

Boris Juh, Ljubljana


https://www.grzs.si 24. 10. 2019